Današnji Miklavž je vse kaj drugega kot je bil nekoč. Spremenili smo ga v zapravljivca, ki brezglavo meče denar za drage igrače, za stvari, ki so popolnoma nepomembne, a če oglasi govorijo, da jih mora ta dedek nujno kupiti, potem že drži. Peharji so že zdavnaj premajhni za vse tisto, kar nanosimo za otroke in vnuke. Namesto skromnosti jih učimo, da se decembra splača vzeti hitri kredit, da ne bi slučajno zmanjkalo za vsa nujno potrebna darila.
Kje so tisti časi? Kje so časi, ko smo otroci s strahom sedeli na peči in čakali, kdaj bodo parklji zaropotali po oknu s svojimi verigami. Otroci smo jokali, sploh tisti, ki smo čez leto ušpičili marsikatero vragolijo. Če nisi prej dobro izpraznil mehurja, je s prihodom parkljev pritekla kakšna kapljica v hlače. Strah in trepet. Zvesto smo obljubljali, da bomo zelo pridni.
Danes bi parklje najraje prepovedali, saj ne vplivajo dobro na otrokovo psiho. A zapravljanje in postavljanje materialnih dobrin na prvo mesto je pa balzam za male glavice?
Nekoč je bila avtoriteta, otroci smo spoštovali, danes pa že triletnik kaže osla policistu in se smeji učitelju.
In potem, ko je bilo vsega hudega mimo, smo v peharjih zagledali bogastvo: rožiči, suhi krhlji, suhe slive, včasih še hlebček kruha, če pa je bila zraven pomaranča, smo pa vriskali od sreče.
Današnji otroci bi za takšno pogostitev zamahnili z roko in zahtevali kaj drugega, ne pa te stvari, ki so zanič. Pa nikar ne govorite, da so otroci krivi, ker niso. Krivi smo mi! Ker smo dovolili, da se je dobri in varčni Miklavž spremenil v potratnega zapravljivca.
Včeraj sem šel po nakupih. Naš pehar je še vedno dovolj velik, vnuki so se sprijaznili, da pri naši hiši Miklavž prinese orehe, mandlje, suhe fige. In ko me vprašajo, zakaj sosedovi vnuki dobijo avto na daljinca in dojenčka, ki sam lula in kaka, jim povem, da se je Miklavž do naše hiše že iztrošil in pobrskal po dnu vreče. Ni jim prav. Seveda ne. A sprejmejo. Kaj pa hočejo drugega.
A včerajšnji obisk trgovine me je presenetil. Kaj vse ljudje mečejo v ogromne nakupovalne vozičke. Ste opazili, da so danes ti vozički že tako ogromni, da jih komaj vozimo po trgovini. A ker so ogromni, nakupljeno ne daje vtisa, da je polno in zato mečemo še in še. Na blagajni nas znesek strezni in za hip ohromi, ampak, saj je vendar december. Bomo že januarja jedli samo krompir.
Današnji moderni Miklavž me ne zanima, spretno se spreminja v parklja, v tistega, ki otrokom sporoča, da je material na prvem mestu. Pri nas smo pa takšnemu kar lepo zaprli vrata in je dovolj prostora za bolj pomembne reči, kot so pogovor, igra in druženje drug z drugim.
Vi pa zapravljajte …