KOLUMNA: Napačno naslovljen paket

Bila je zima, nekaj dni po božiču. Dan je bil oblačen, turoben, toda snega še ni bilo. Na vaškem pokopališču je bila zbrana velika množica pogrebcev. Duhovnik je pravkar izrekel zadnje besede: »Naj počiva v miru!«
Zvonovi so oznanili konec pogreba. Pogrebci so se začeli razhajati. (foto: pexels.com)
Zvonovi so oznanili konec pogreba. Pogrebci so se začeli razhajati. (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Zvonovi so oznanili konec pogreba. Pogrebci so se začeli razhajati. Ob odprtem grobu so ostali le še najožji sorodniki. Ena od žensk je krčevito jokala.Ostali so nemo zrli pred sebe, preko groba, nekam v daljavo. Zdelo se je, da samo čakajo, da zadnji pogrebci zapustijo pokopališče in nato tudi sami odidejo.
Za kapelico pa sta stali dve ženski postavi in se tiho pomenkovali ter opazovali svojce.
»Jo vidiš, kako sedaj joka, ko je mati mrtva? Prej pa se ni zmenila za njo, ne ona ne ostali trije. Pošiljali so jo od enega do drugega, kot napačno naslovljen paket.« je rekla starejša mlajši.
»Ja, uboga Ana. Življenje ji ni bilo poslano mehko. Vedno je garala, dokler je še lahko. Ko pa so ji moči pošle, štirje otroci niso mogli skrbeti za njo, ona pa je za nje lepo skrbela in jih vse štiri spravila do kruha.« je dodala mlajša.
»Sedaj bo imela vsaj mir in se ji ne bo potrebno seliti od enega do drugega.« je pogovor nadaljevala starejša sogovornica.
»Da, Ana je svoje dotrpela, nas pa naše še čaka.« je pogovor zaključila mlajša.
Potem sta se napotili še ti dve zapustili pokopališče in odšli proti vasi
Ana je bila kmečki otrok. Rodila se je na samotni hribovski kmetiji, od katere je bilo do najbližjega soseda precej daleč.Že v rani mladosti je, kot večina kmečkih otrok, morala igro zamenjati s kmečkim delom. Dokler je bila manjša je pasla živino. Ko pa je dopolnila petnajst let, ji je umrla mati. Ana, kot najstarejša od otrok, je od takrat naprej morala prevzeti gospodinjska dela. Ko pa so tudi očetu začele pojemati moči in so se ostali otroci porazgubili po svetu, pa je morala poprijeti tudi za delo na kmetiji: orala je, okopavala, krmila živino in opravljala vsa kmečka dela, katerih oče več ni mogel opravljati. Družbe sovrstnikov ni imela. Na najbližji kmetiji otrok, deklic ni bilo. V dolino pa, odkar je končala osnovno šolo, je le redko zahajala. Tako je otroštvo prerasla in postala odraslo dekle, da še sama ni opazila kdaj.
Neko lepo nedeljo, ko je šla v dolino, je spoznala Jakoba.Njuni srci sta se vneli na prvi pogled in iz drobne iskre je zagorel mogočen plamen ljubezni.
Po dolgem hrepenenju sta našla skupno pot. Postala sta par in sta se odločila, da se bosta poročila.


Ko sta Aninemu očetu povedala svojo odločitev, ta ni bil zadovoljen s hčerkino izbiro. Ko sta bila sama ji je rekel:
»Da, dovolj si stara in čas bi bil, da se poročiš, ker se meni dnevi hitro iztekajo. Še dvoje pridnih rok bi na kmetiji še kako potrebovali. Samo da Jakob ni pravi za tebe in ne pravi za našo kmetijo. Delavec je. Njegove misli so v tovarni, za strojem. Ne pozna potreb kmetije,
pa tudi ne kmečkega dela. Ti in naša kmetija potrebujeta kmečke roke, kmeta.«
Toda Ana in Jakob sta vztrajala pri svoji nameri, vse dokler oče ni popustil in dovolil poroko.
Nekega sončnega dne, v času predpusta, ko je debela snežna odeja čez in čez pokrivala travnike in polja, sta se Ana in Jakob poročila.
Jakob je še naprej hodil v dolino, delat v tovarno. Ana je delala na kmetiji in skrbela za otroke, ki so prihajali na svet drug za drugim, štiri leta zapored: najprej Janez, za njim Jernej, potem Jaka in nato najmlajša, Marija.
Otroci so bili zdravi in so rasli kot koprive. Kot bi mignil, se je zdelo Ani in Jakobu, da so prerasli pleničke in že so drug za drugim sedali v šolske klopi.
Oče je po opravljenem delu v tovarni tudi poprijel za delo na kmetiji in pomagal ženi. Njegov zaslužek v tovarni pa je pomagal, da so dokupili še nekaj zemlje. Kupili so razne stroje in traktor, ki je nadomestil volovsko vprego. Kmetijo so posodobili in si s stroji olajšali delo. Zdelo se je, da jim uspeva vse, česar se lotijo.Kakor s kmetijo, sta Ana in Jaka imela tudi srečo z otroki. Bili so pridni in odprte glave. Šola jim ni delala težav in sanjali so, da bodo po končani osnovni šoli nadaljevali šolanje, dokler ne dosežejo poklice, ki si jih želijo. Oče in mati sta jih v teh željah še vzpodbujala in ne malokrat sta jim govorila:
»Le učite se, da boste lažje živeli kot midva!«
Ko je najstarejši, Janez, končal osnovno šolo, je šolanje nadaljeval na gimnaziji. Želel si je nabrati več znanja in poklic, ki bi ga popeljal v široki svet. Domača kmetija ga ni zadovoljevala. Delo na hribovski kmetiji ni bilo lahko, dohodki pa so bili borni.Janez pa je sanjal o lažjem življenju in o večjem kosu kruha.
Ko je Janez končal tretji letnik gimnazije, med počitnicami, pa je družina doživela nepričakovan udarec, ki je izničil nešteto sanj in ji prekrižal marsikateri načrt.
Oče Jakob se je tisto poletno jutro odpravil na delo v tovarno kot običajno. Ko je ura minila petnajst, ga je doma čakalo kosilo in družina, da kot navadno sedejo skupaj za mizo. Čakali so pol ure, eno uro, očeta pa ni bilo. Za mizo so morali sesti sami, brez očeta. Med njimi je lebdela neka tiha mora . Niso se pogovarjali kot običajno. Molče so pojedli in odšli vsak za svojim delom. Vsi pa so se od časa do časa ozirali po cesti proti dolini, če morda prihaja oče. Pa niso opazili, da bi se bližal domači hiši. Proti večeru je prišel očetov sodelavec. Prinesel je sporočilo, da očeta ni več. V tovarni se je zgodila nesreča. Pet delavcev je izgubilo življenje. Med njimi je bil tudi Jakob.
Dom se je zavil v žalost, družina v jok in obup. Sosedje in znanci so tolažili Ano in otroke, toda vsa njihova tolažba in sočutje ni moglo pregnati iz njihovih src žalosti in jim olajšati bolečine.Čez nekaj dni so Jakobovo truplo položili k počitku na domačem pokopališču. Ana in otroci so ga zelo pogrešali in žalovali za njim, toda pomoči ni bilo. Živeti so morali naprej in se znajti , kljub izgubi, ki jo je povzročila njegova smrt. Prilagoditi so se morali novi situaciji. Manjkal jim je oče, pa tudi njegov zaslužek.
Poletje se je bližalo koncu. Iztekale pa so se tudi šolske počitnice. Nekega dne, ko so postorili vse, kar je bilo potrebno, okrog živine in so Ana ter otroci sedeli pri zajtrku, je mati rekla otrokom:
»Otroci, sedaj se pa umijte in preoblecite! Šli bomo v mesto. Šola se približuje . Nakupiti moramo, kar boste potrebovali.«
Otroci so stekli v sobe in se začeli pripravljati za odhod v mesto.Vsi so bili že oblečeni in pripravljeni za odhod, ko je prišla oblečena za v mesto tudi mati v kuhinjo, le Janez je še vedno sedel za mizo v vsakdanji obleki.

»Kaj pa ti čakaš Janez? Vsi, razen tebe smo že nared. Čemu zavlačuješ?« ga je začudeno vprašala mati.
»Nikamor ne bom šel mati. Saj ne bom nadaljeval šole. Ne morem. Ostal bom doma in pomagal vam na kmetiji.«
»Ne, Janez! Nadaljeval boš šolanje na gimnaziji!«
» Saj ne bomo zmogli. Kako boste delali sami na kmetiji, ko očeta ni več? Pa z denarjem, ko ne bo več očetove plače?«
» Zmogli bomo! Ne skrbi! Pojdi samo, pa se preobleci!«je rekla z glasom, ki ni več dovoljeval ugovora.
Janez je ubogal. Vstal je in brez besed odšel, da se preobleče. Ko se je vrnil praznično oblečen, so se vsi stlačili v starega očetovega »fička« in se odpeljali, da se opremijo za novo šolsko leto, ki se je približevalo.
Minevali so dnevi, tedni meseci in leta. Ana je garala na kmetiji, otroci so končali šole en za drugim, leto za letom in odhajali v svet. Zadnja je odšla Marija, ki je bila najmlajša. Ana je ostala sama na kmetiji. Delala in trudila se je kot prej in si ni hotela priznati, da se stara in da ji moči iz leta v leto kopnijo kot pomladanski sneg. Včasih je celo pozabila skuhati in se je spomnila, da je potrebno tudi jesti, če hoče delati, šele takrat, ko se ji je začel oglašati želodec. Vsak dan pa se je neštetokrat ozrla po cesti proti dolini, če se hiši bliža avtomobil in prihaja kateri od otrok. Pa se je to zgodilo zelo redko. Prav tako redko, kot je redko kateri poklical po telefonu. Še na njen rojstni dan in god so pozabili, ki so ju, ko so bili še doma, vedno praznovali, kot tudi njihove osebne praznike.
Ano je bolelo, da so se ji otroci tako odtujili in pozabili na njo, toda v mislih jih je zagovarjala in se tolažila z besedami:
»Nimajo časa. Delajo. Pa družine imajo. Nimajo časa misliti na mene.«
Neko soboto popoldne pa je, ko je delala ne njivi zagledala tam spodaj, kjer se cesta začne vzpenjati, avtomobil.Prihajal je po cesti proti njeni hiši.
»Kdo neki se to pelje? Kateri dan pa je že danes? O, že vem. Sobota je. Mogoče pa prihaja kateri od otrok?« je hrepeneče razmišljala.
Čez čas se je avtomobil približal domači hiši in nato zavil na dvorišče ter ustavil.Izstopila sta sin Janez ter snaha. Ana je bila nepopisno srečna.
»No, pa le ni pozabil na mene. Le časa gotovo ni imel. Sedaj pa je prišel.« je razmišljala vsa srečna.
Sobota je minila in dopoldne nedelje. Prišel je čas, ko sta se Janez in žena pričela odpravljati na pot. Preden pa sta se odpeljala, je Janez stopil k materi in ji rekel:
»Mati, nekaj bi vas prosil, pa skoraj ne upam povedati.«
»Kar na dan z besedo!« ga je vzpodbujala mati.
»Hišo gradiva. Pa nama je zmanjkalo denarja. Bi mi lahko posodili nekaj evrov. Ko dobim plačo, vam vrnem.«
»Posodila ne, dala ti bom pa.« je rekla mati in odšla v hišo ter prinesla in mu izročila vse prihranke, kar jih je imela »Na vzemi! Vračati pa ni treba. Vem kako je z denarjem, ko se gradi hiša. Nikoli ga ni dovolj.« Nato mu je prinesla še nekaj kosov mesa in par piščancev iz zamrzovalne skrinje. Dodala pa je še zelenjavo z domačega vrta in sadje . Pri tem pa si je mislila:
»Naj ne stradajo. Jaz bom že kako. Kmalu bo mesec naokrog, pa dobim pokojnino. Na vrtu pa zelenjava sproti raste.«
Potem sta se sin in snaha poslovila in odpeljala. Mati je spet ostala sama in gledala na cesto, če se približuje avtomobil, v upanju, da prihaja kateri od otrok.
Dolgo ni bilo nobenega na spregled. Potem pa jo je nekega dne obiskal drugi sin, Jernej z ženo. Ostala sta do nedelje. Ko pa sta se začela pripravljati na odhod, je Jernej stopil k materi in povedal:
»Mama, stanovanje sva kupila. Pa nama je zmanjkalo denarja za opremo. Bi nama lahko posodila kak evro?«
Mati je malo pomislila in nato odgovorila:
»Bom, le da sedaj nimam kaj prida denarja pri roki. Pridi v soboto, do takrat ga bom imela.«
Ko sta se sin in snaha odpeljala je Ana razmišljala:
»Starejša sem. Delo na polju in še okrog živine mi postaja prenaporno. Prodala bom vso živino in Jerneju dala izkupiček. Če sem pomagala Janezu, je prav, da pomagam še Jerneju.«
V naslednjem tednu je prodala vso živino, kar je je imela bližnjim kmetom in zbrani denar naslednjo soboto izročila Jerneju. Ko je Jernej dobil denar, se je le še kratek čas mudil pri materi, z izgovorom , da se mu mudi , ter se je odpeljal. Mati pa je spet ostala sama in nestrpno čakala kdaj pride kateri od otrok na obisk.


Dolgo ni prišel nobeden, pa tudi poklical ni nihče izmed njih. Minilo je nekaj mesecev, zima se je prevesila v pomlad, ko je neke sobote prišel Jaka z ženo. Mati se ju je razveselila in sobota ter nedelja sta minili, kot bi trenil. Približeval se je čas za vrnitev nazaj v mesto. Preden pa sta Jaka in žena odšla, je Jaka mater vprašal:
» Mama mi lahko posodiš nekaj denarja? Podjetje ustanavljam, pa mi je zmanjkalo denarja. Saj ti vrnem, takoj, ko zaslužim.«
»Če sem dala Janezu in Jerneju, ga bom našla še za tebe. Samo sedaj ga pri roki nimam. Pridi konec tedna, do takrat ga bom že imela.«
Potem sta se mlada dva odpeljala, Ana pa je razmišljala:
» Prestara sem za delo s traktorjem in za delo s kmetijskimi stroji. Zadnjič bi se skoraj ponesrečila, ko nisem več popolnoma obvladala traktor. Najboljše bo,da ga kar prodam in denar dam sinu, ki ga potrebuje. Zemljo pa dam v najem. Jaz se bom preživela s pokojnino in s tistim, kar pridelam na vrtu. Za vrt pa traktorja ne rabim.«
Tako je tudi storila. Traktor in stroje je prodala in denar od izkupička dala sinu, Jaku. Zemljo pa je dala v najem najbližjemu sosedu, ki jo je že večkrat vprašal, če je ne bi prodala ali dala v najem, ko jo sama že težko dobro obdela.
Potem je spet samevala in nestrpno čakala, kdaj pride kateri od otrok na obisk.
Minilo je leto, morda še kaj več, ko je prišla Marija. Imela je dopust in je ostala kar nekaj dni pri materi, česar je bila mati zelo vesela.Nekaj dni pred nameravanim odhodom, pa je Marija povedala, da se bo poročila. Preselila se bosta z možem v stanovanje, ki so jima ga kupili fantovi starši, samo da je še prazno. Nimata dovolj denarja, da bi ga opremila.Mati pa je rekla:
»Ne skrbi, bova že našli nekaj denarja, da si boš opremila stanovanje. Pomagala sem bratom, pa bom tudi tebi. Tudi ti si moja.«
Nato je Ana stopila k sosedu, ki se je zanimal za njeno zemljo in mu jo prodala vso, kar je je imela. Pustila si je le hišo in vrt. Denar pa, ki ga je dobila, je izročila Mariji.
Leta so tekla in Ana je spet samevala in čakala, kdaj pride na obisk kateri od otrok. Potem pa je nekega dne hudo zbolela. Morala je v bolnišnico. Zdravje se ji je popravljalo zelo počasi. Sama ni mogla biti. V domu za starejše pa ni dobila prostora. Morala je čakati na vrsto. Otroci so staknili glave in tuhtali, kaj naj storijo, kam naj dajo mater. Vsi so se otepali tega, da bi živela pri katerem od njih. Na koncu so se dogovorili, da bo najboljše, da pri vsakem živi teren dni, seveda samo do takrat, ko dobi prostor v domu. Tako je tudi bilo. Začela je pri najstarejšem in se potem selila teden za tednom k drugemu.
Bila je pri Janezu, ko so se bližali zimski prazniki. Sredi tedna., ko sta bili s snaho sami doma, je ta stopila k tašči in ji povedala:
»Mati, morali boste k Jerneju, čeprav ni še konec tedna. Mi odpotujemo za praznike.«
Ana je pospravila svoje stvari v potovalko. Snaha jo je naložila v avto in odpeljala do Jernejeve hiše. Odložila jo je pred hišo in se odpeljala.
Ana je pozvonila in odpret je prišla snaha, Jernejeva žena.
»Kaj pa vi tukaj sredi tedna? Kaj ne bi morali biti pri Janezu?«
Ana ji je pojasnila kaj in kako.
»Toda pri nas tudi ne boste mogli ostati. Mi odhajamo za praznike na morje.Pojdite k Jaku! Pri njem bo gotovo kdo doma.«
Ana se je napotila na bližnjo avtobusno postajo in se odpeljala do tretjega sina. Ko je prišla do hišni vrat je zvonila in zvonila, pa vse zaman. Vse je bilo tiho, nič se ni zganilo in vrata se niso odprla. Bila je jezna in v dno duše prizadeta. Z veliko težavo se je spet podala na avtobus in se odpeljala do Marijine hiše. Ko je prišla, je pozvonila. Na vratih se je prikazala najstarejša vnukinja. Zelo se je začudila, ko je zagledala pred vrati babico.
»Kaj pa ti tukaj babica? Kaj nisi pri stricu Janezu?«
Ana ji je pojasnila da odhajajo, Janezovi in Jernejevi, pri Jaku pa ni nikogar doma, zato je sedaj tukaj, pri njih.
Vnukinja se je skremžila in spregovorila:
»Toda babica, pri nas ne moreš ostati. Oče im mama nista doma. Jaz pa tudi odhajam . S prijatelji grem za praznike v hribe. Pojdi kam drugam. Pa pravzaprav, mi sedaj sploh še nismo na vrsti, da bi bila pri nas.«
Ana je povesila glavo, srce pa jo je bolelo in v prsih jo je tiščalo, da je imela občutek, da jih bo zdaj zdaj razneslo. Toda stisnila je zobe in se kljubovalno vzravnala, ne da bi pokazala kaj čuti ter odgovorila vnukinji :
»Prav. Ne skrbi. Ne bom ti v nadlego. Ti le pojdi kamor si se namenila in naj ti bo srečno in lepo.«
Nato se je obrnila in zbrala vso moč, kar ji je je še ostalo, ter odšla proti postajališču mestnega avtobusa, ki je bilo na srečo le nekaj sto metrov oddaljeno od hčerkine hiše.
Ana je stopila na avtobus, ki je vozil proti njenemu domačemu kraju. Odložila je prtljago,
se udobno namestila in med vožnjo je razmišljala:
»Ne bodo me več pošiljali od enega do drugega, kot narobe naslovljen paket, ki ga nihče ne potrebuje. Svoj dom imam. Tam bom ostala, dokler me od tam ne odnesejo.«
Ko je izstopila iz avtobusa na domači postaji, je stopila še v trgovino in kupila, kar je potrebovala. Imela pa je srečo. V trgovini sta bila tudi sosed in soseda. Naložila sta tudi njo in njene stvari v avto in jo odpeljala domov.
Ko so se pripeljali do Anine hiše in vstopili, sta ji pomagala odnesti nakupljene stvari in potovalko v hišo. S sosedo sta zakurili v peči in Ana se je udobno namestila ob njej v stari naslanjač.
Soseda sta se poslovila in soseda ji je še z dvorišča zaklicala, da bo naslednji dan prišla pogledat, če bo še kaj potrebovala. Potem sta se odpeljala.
Ana pa je uživala v miru in prijetni toploti. Šele sedaj je občutila, kako jo je napor minulega dneva izčrpal. Niti lakote ni čutila od utrujenosti, pa čeprav ni zaužila od zajtrka naprej niti trohico hrane. Bilo ji je prijetno toplo in lepo. Neka čudovita lahkota in mir sta jo zajela in se razširila v sleherni delec njenega izčrpanega telesa. Bilo ji je tako lepo, kot že dolgo ne. Sprostila se je . Na ustih ji je zaigral nasmeh ugodja. Naslonila se je nazaj in zaspala.
Drugi dan je prišla k Ani soseda. Potrkala je, pa se Ana ni oglasila. Poskusila je odpreti vrata in so se vdala. Ni bilo zaklenjeno. Vstopila je . Ana je sedela v naslanjaču kot takrat, ko sta z možem odšla od nje. Peč je bila mrzla in brez ognja. Mrzla pa je bila tudi Ana in brez življenja.

Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado naravne kozmetike Sevilla.

Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne! Če bo vaša kolumna objavljena, prejmete izdelek naravne kozmetike Sevilla..

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Gužva je

Predvsem na avtocestah, ki vodijo na Hrvatsko, gužve pa...

KOLUMNA: Po jagode

Slikarka Nejka me je povabila iti nabirat jagode. Na op...

KOLUMNA: Ta presneta gugalnica

Zadnjo junijsko soboto, ko se živo srebro ni povzpelo p...

MODERNA BABI PIŠE: Skromnost, prevzetnost in prepolni hladilniki

Zdaj sem se pa odločila, da je tega dovolj! Zmeraj, ko ...

KOLUMNA: Skušnjave poletja

Poletje je tudi uradno potrkalo na naša vrata, Kresniko...

KOLUMNA: Zebe nas ne

In nas ne bo vsaj do oktobra, če bo zima mila, pa nas n...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.