Odpeljali sva se lepega, sončnega in vročega junijskega dne. Poti do tja si nisem zapomnila, spominjam pa se, da sva ustavili tam nekje pod poraščeno poseko.Potrebno se je bilo zagristi v hrib, poln višjih rastlinic, nižje jagode pa je bilo potrebno iskati z lupo!
Kje ti tu vidiš jagode, jo pobaram
Včasih jih je bil poln ves hrib, pove.
In sva nabirali, nabirali, nabirali. Sonce je pripekalo z vso močjo, tako da sva bili kmalu najprej potni, nato mokri.
Mrčes je pikal kot nor in pred bližnjim čebelnjakom so rojile čebele. Samo še tega se manjka, da naju kaka taka piči! A naju ni, na srečo.
Nejka, mrčes je preveč nasilen, pika. Greva domov, jo poprosim.
Kje pa, Marijanca, prišli sva iskat jagode in ne bova odšli brez njih, mi zatrdi.
Kaj mi je bilo tedaj storiti? Ponižno sem se uklonila njeni volji, saj je bila tako lastnica avta kot njegova voznica.
V očeh mi je ščemelo, pordele so, glava me je začela boleti, koža je porjavela, a medve sva hlastali za jagodami. Po poltretji uri sva jih imeli vsaka po dva jogurtova lončka.
Miran bo kmalu skuhal kosilo, bova šli domov, končno odloči znanka.
O, hvala, gospod, rešili ste me nadaljnjih muk!
Odpeljeva se nazaj proti Postojni in se pred mojim blokom posloviva. Zadnji čas, kajti doma začnem bruhati. Izbruham ves zajtrk, grem pod prho, se otrem in si namažem kožo z bepantenom, se oblečem in končno stopim z jagodami v akcijo.
Svojca sta me pričakovala z odličnim kosilom, hvala njunemu predvidevanju in uvidu! Odnesla sem jima torej za jogurtov lonček sladkih gozdnih jagod, en lonček pa sem obdržala zase. Hvaležna me nagradita še z lučko in vinom, ne vesta pa za moje tegobe in hvaležnost glede povabila na kosilo.
Na Kalič pa nisem šla po jagode nikoli več! Zdaj jih raje nabiram ob preglednejši in z mrčesom manj naseljeni srčkovi poti.