Včasih so dejali, da kar se Janezek nauči, to Janez zna”. Za Immanuela Kanta, denimo, sta se vzgoja in izobraževanje prenehala pri šestnajstih letih, po tistem, pa se človeka preprosto ni več dalo vzgajati. Izobraževati se, učiti se, nenehno, skozi vse življenje, je enako pomembno kot dihati, kajti človek v današnji družbi se brez izobraževanja zaduši ali ostane capljajoč, nekje zadaj na družbenem robu, na voljo onim, ki znajo, odvisen od njihovih muh ali muh ustanov. To najbolje zaznamo, če opazujemo malo izobražene in malo uposobljene odrasle, ki včasih ne dosežejo tiste temeljne stopnje v razvoju mišljenja, ki bi jim dovoljevala nenehno, neodvisno učenje iz okolja in vključevanje v izobraževalne programe. To so odrasli, ki jim izobraževanje budi boleče spomine na šolanje, na ponižanja, izključevanje.
Na vprašanje, zakaj je izobraževanje skozi vse življenje potrebno v današnji družbi sprememb, pri vseh in na vseh ravneh, daje odgovor že to, da ga danes najdemo povsod, v vsaki pori življenja, povsod tam, kjer so ljudje. Ko sem bila še zelo mlada, sem šla mimo frizerskega salona v nekem tujem mestu. Skozi izložbeno steklo sem videla, kako so v belo oblečeni frizerji posedli okrog belega papirja, diagramov, mentorja, in nisem mogla verjeti svojim očem, da se izobraževanje odvija kjer koli. Prvo izobraževanje upokojenih, ki sem ga zasledila, je bilo za javnost v neki francoski banki in znova se mi je zdelo nenavadno, kaj banke počnejo za ljudi, pa me je zgodovina izobraževanja odraslih kasneje pripeljala k že znanemu. Že v devetnajstem stoletju so izobraževanje vodili sindikati, banke, društva, pa ne le za svoje zaposlene, marveč za vse.
Izobraževanje je še zmeraj, pod vplivom nekdanjih industrijskih potreb vrednot in prepričanj, povezujemo ga zgolj s pripravo na delo, s šolo in delom. Pa menda delo ni vse naše življenje! Znanje potrebujemo za življenje! “Moje delo je tehnično, konkretno”, je dejala snažilka. “Jaz pa hočem mišljenje usmeriti v še kaj drugega”. Znanje nam omogoča, da se veselimo življenja, da ga občutimo. Zato, da vemo, da smo skupaj, da obstojamo. Neformalno izobraževanje je najbližje življenju in potrebam ljudi tu in danes …
Šola pa nas največkrat pripravlja na kasnejše hipotetične potrebe. Njena pomembna vloga je, da nas “intelektualizira”, da nam da toliko orožja kot ga lahko nosimo, da nas uči abstraktnega mišljenja, da zagledamo tisto, kar je splošno, obče, kar je zakonitost, da se učimo jezika, mišljenja.
Tam, kjer izobraževanja ni, ne morejo biti konkurenčni, kajti mi vsi se moramo razvijati skupaj s podjetjem, ustanovo, krajem, državo, če hočete. Zato ni prav, da država doživlja izobraževanje odraslih in starejših odraslih kot strošek, da letos drastično zmanjšuje sredstva za izobraževanje odraslih. Izobraževanje je zmeraj naložba, najpogosteje nujna! Danes vsekakor!
Vseživljenjsko izobraževanje, tisto od zibelke do groba, potrebujemo, da lahko živimo. Preprosto pomaga nam nadomesti manjkajoče znanje, pomaga nam rasti, živeti. Zato je pomembno, zato mora biti ambiciozno zastavljeno, pa tudi spoštljivo do znanja, ki ga ljudje pridobimo v vseh svojih socialnih vlogah, ne le tistih, ki jih igramo na delu.
Neformalno izobraževanje je najbliže človeku in življenju. Najbližje vsem ljudem. Zato je stavek, zakaj se tudi starejši izobražujejo, odveč. To je tako kot bi rekli, zakaj tudi starejši dihajo! Kakšna neumnost! Še posebej , če gre za nekaj, kar na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje posebej negujemo: družbeno angažirano izobraževanje. V tem načinu učenja se naši študenti učijo drug od drugega, skupaj in z mentorjem, razvijejo projekte, ki sprožajo namensko učenje in delovanje hkrati. Vodijo krajše projekte, kot denimo raziskovanje Poljanske ulice in stavb ob tej ulici, ob tem pa ustvarjajo besedila, fotografirajo besedila, ki bodo opremila nekatere lokale vzdolž te ulice, vse nas pa globje poučijo o njeni zgodovini in sedajnosti. Torej učenje za boljšanje življenja v kraju. Ali pa kratki igrani filmi, ki so se jih naši študenti naučili delati, da so z njimi ilustrirali problematiko beguncev, ali … Neformalno učenje je danes zelo povezano z delovanjem zase in za okolje.
Zakaj se učimo! Da znamo, da se povezujemo, da smo. Da lažje živimo.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.