Pravzaprav sem kar malo nostalgičen. Spravljam se namreč na mit, ki je prvič odkar pomnim združil pogosto nasprotujoča si prehranska pola: na eni strani malo-hidratna in visoko-mesna LCHF oz. keto ter na drugi sadno-zelenjavno-vegetarijanski in živali-so-samo-za-božat veganski režim. Ne glede na pripadnost, pod prvo točko na sprejemni pogodbi piše: cuker je hudičevo seme.
Očitno, saj se mu nista uspela upreti niti Adam in Eva – kljub temu, da sta bivala v raju, sta morala utrgati tisto sladko jabolko. To je zagotovo zato, ker sta bila »odvisna od sladkorja«. Če bi z drevesa bingljala sugar-free hrenovka (nadomestek hrenovke iz sejtana, excusez-moi, my dear vegi friends), bi se zgodovina pisala drugače. Tako je postal raj rezerviran samo za tiste, ki ne jedo tortic (ali zgolj takšne, ki vsebujejo namesto sladkorja 5 kil smetane ali oreščkov).
Šalo na stran, pogovorimo se o tem ali odvisnost od sladkorja res obstaja, oziroma smo nanj zgolj navajeni? Kot kost za glodanje nudim predpostavko, da je naš odnos do hrane, v večji sliki in sladkorja, v konkretnem primeru, pravzaprav le lutka na štirih štrikih – čustev, navad, okolja in (bioloških) potreb.
Potrebe
Trditi, da je človek odvisen od hrane se mi zdi podobno, kot reči, da smo odvisni od dihanja … ali opravljanja straniščnih potreb.
Ljudje smo, torej smo odvisni od hrane, kamor spadajo tudi sladka živila, vendar v evolucijskem kontekstu preživetja in ne kot manijak, ki se dere pred Ljubljansko cukrarno: o-moj-bog-rabim-žlico-cukra.
Osnovna okusa, ki ju je prvobitni človek iskal v naravi, sta sladko in slano. To je bila garancija za energijo (kalorije) in hranila (maščobe, beljakovine, minerali, vitamini), ki jih potrebujemo za preživetje. Tako smo naštimani še danes. Težnja po iskanju vedno novih in raznolikih okusov je del naše biologije. Zato smo, za razliko od kosmatih bratov in sester milijone let nazaj, končno splezali z dreves, se postavili pokonci, prišli do bolj hranljivih virov hrane (kostni mozeg, drobovina, divje rastlinske vrste) in nam ni bilo treba več tri četrt dneva potrošiti za glodanje surovih semenk, bilk ter koreninic.
Sladko je signal, da je živilo v naravi zrelo in hranljivo. Pomislite na sezonsko sadje, sladkaste pečene gomolje, tudi med in podobne naravne priboljške. Danes imamo poleg tega na voljo tudi »sfejkan« – rafiniran sladkor v raznih sladicah, keksih, … you get the point. Ta nas crklja enako, v določenih primerih celo bolj prijetno in je vseprisotna moderna realizacija naših prvinskih nastavitev. Poleg tega je danes že več znano o črevesni flori, tamkaj živečih bakterij in njihovem presenetljivo močnem vplivu na naše splošno zdravje. Vemo, da obstajajo t.i. »dobre« in »slabe« vrste, posplošeno z namenom lažje predstave, ki za svoj razvoj potrebujejo hrano. Slabe bakterije zahtevajo sladkor in več kot jih je, bolj glasne so. Raziskave so pokazale, da lahko neuravnovešeno stanje črevesne flore (prekomerna naselitev neugodnih črevesnih bakterij napram koristnim) vpliva celo na naše vzorce obnašanja in prehranjevanja. Po domače: več slabih bakterij imamo, več cukra, ki je njihova hrana, nam bodo narekovale jesti. Smo odvisneži toliko, kot sužnji svojega »pokvarjenega« črevesja?
Rešitev: Izbirajte pretežno minimalno predelano hrano. Tudi, če vsebuje naravno prisotne sladkorje, so ti praviloma obdani z vlakninami, določenimi vitamini, minerali in antioksidanti, ki vplivajo občutek sitosti bolje, kot predelan junk. Poleg tega namenite pozornost zdravju svojega črevesja z namenskim dodajanjem fermentiranih živil v prehrano (kefir in drugi probiotični izdelki iz surovega mleka, če tolerirate, naravno skisana zelenjava, kot je kislo zelje, repa ipd.) ter topnih vlaknih v obliki gomoljnic (pesa, krompir, buča, sladki krompir, koren peteršilja, pastinjak, zelena, koleraba, …), plantan (zelenih banan za kuhanje), več: odporni škrob.
Okolje
Če sladkor slečemo do svojega bistva, belega kristalnega zrna, si težko predstavljam, da bi z njim dejansko kdo hodil naokoli in ga jedel na žlico izven družbeno-socialnega konteksta. Tudi alkohol, ki ga kot sredstvo odvisnosti razumemo bolje, verjetno ne bi dočakal sedanje priljubljenosti, če bi bil na voljo zgolj v obliki »čistega« etanola.
Hrana je socialno mazivo. Poznate družbeni dogodek, ki ni povezan s hrano? Bi morali res temeljito pomisliti … razna slavja, rojstni dnevi, pogostitve, obletnice, zmenki, še na porokah je hrana po pomenu tik za obleko neveste. Sladice in alkohol posebej. Marsikdo si v spodbudnem okolju privošči več, kot sicer. Dodatno porcijo, ekstra košček kolača, bolj poln kozarec vina, vse, kar se ob naključni večerji doma, verjetno ne bi zgodilo. V tem primeru je torej okolje »gas«, hrana pa zgolj izbrano gorivo.
Rešitev: Na dogodek ne pridite sestradani in obkrožite se z ljudmi, ki razumejo vaš cilj, v kolikor je ta obvladati se v oazi vseh dobrot. Ni potrebe odreči se prav vsemu, kar vas mika, vseeno pa lahko izberete – bom kos torte, vendar ne koktejla poleg, ali, ne bom torte in raje tisto pito, ki je na voljo v bifeju.
Če ste »na masi«, kot pravijo fitneserji in želite pridobiti na teži, ste srečna baraba, ne vem kako naj vam drugače rečem. Uživajte, a ne hujskajte drugih.
Navade
Večina nas poje več, če pri jedi nismo prisotni oz. smo z mislimi drugod. Takrat jemo dokler ne zmanjka in to je lahko precej za mejo, ko je bilo dovolj. To se pogosto zgodi pri prehranjevanju med gledanjem televizije, mimogrede v službi, pred računalnikom, med branjem, … prijatelj mi je zaupal, da je bilo v njegov družini po kosilu vedno na voljo nekaj sladkega. Brez tega se ni vstalo od mize in ne glede kako obilen obrok užije danes, še vedno čuti ta vzorec. Pri zajtrku ni problem, med obroki tud ne, le pri kosilu.
Rešitev: Razbiti navado se včasih zdi težje, kot kamen. Bodite pretkani. Če navade ne zmorete povsem spremeniti, jo prilagodite (namig: vabljeni na našo delavnico). Poiščite prostor ter kontekst za svoje izsrednosti pri prehrani. Je sladica pri kosilu za vas nujna? No problemo, amigo, naredite prostor zanjo z več telesne aktivnosti (treninga), ali se odrecite določenemu deležu kalorij zanjo pri zajtrku, malici oz. večerji. Če ste podobni meni in si pri svoji inačici najljubše sladice ne znate mere, takšno jed raje rezervirajte zgolj za posebne priložnosti (pri meni bo pita naslednjič očitno namesto poročne torte.
Čustva
Ljudje si večinoma lastimo nekaj hedonističnega, jed, pijačo, okus, rutino…, nekaj, čemur se le stežka upremo oz. odrečemo. Zame je to sestrina skutna pita, na primer, ali mamine palačinke. To bi lahko jedel dokler se ne razpočim. Marsikaj drugega ne. Lahko postaviš pred mene škatlo Domačica piškotov in vzel bom enega, morda dva (ajde tri), ne bom se pa z njimi basal do nezavesti. To ni moj »trigger food«. Domačica zame ni skutna pita. Slišal sem za primer fanta, ki zase pravi, da je »odvisen« od hladne piksne kokakole. Ampak mora biti piksna in hladna, je poudaril. Tista v flaši nima enakega okusa in mi »ne potegne«. Če bi mu šlo le za šus sladkorja, bi izbral tudi navadno, ali kakšno drugo gazirano pijačo. Pa je ne.
Potem je tu stres, vsem dober znanec. Eni pod njegovim pritiskom ne jemo nič, drugi vse, kar pride pod roke. Ter žalost, razočaranje, veselje in sreča. Čustva se igrajo z našimi živčnimi prenašalci (dopamin, serotonin, …) in posledično vplivajo na centre v možganih, ki uravnavajo vse od srčnega utripa, krvnega pritiska, prebave, občutkov bolečine, do želje po hrani.
Preverite ponudbo Feelgood coaching programov, kliknite tukaj.