V tem poletnem času mi je v roke prišla knjiga o izzivih uspešnih žensk v managementu. Avtorica, Američanka seveda, se je v delu osredotočila na omejitve v karieri žensk v mednarodnih podjetjih, pri kateri ženske, zaradi potreb kariere, pogosto menjajo državo bivanja itd. Knjiga je bila izdana v začetku leta 2000, torej na pragu naše, slovenske tranzicije, ko se nam je zdel zunanji svet še rožnat. Živeli smo v nemirnem pričakovanju, kaj nam bo prinesla Evropa, pa vstop v Eu, menjava valute, možnost mendarodnega podjetništva na veliki nogi ipd. V tej knjigi so se ženske pritoževale, da ne morejo imeti uspešne kariere, če imajo otroke in kako je to krivično, čeprav je varstvo za otroka preskrbljeno, da so diskriminirane...itd.
Ko sedaj, torej 20 let kasneje, prebiram tovrstne knjige, ne morem mimo grenkega spoznanja, kako smo nekritično sprejemali vse, kar so nam ponujali iz belega sveta. Podjetniško filozofijo, pogled na zahodni podjetniški model, na njihov svet. Vse smo nekritično sprejemali. Kot kadrovik sem se udeleževala različnih delavnic o kulturi v podjetju, ki so jih organizirale razne svetovalne družbe, povečini v tuji lasti. Spomnim se neke HRM konference, za kadrovske delavce. Predavateljica, bolj mlada manekenka, nam je dajala za zgled model upravljanja s kadrovskimi viri v podjetju Google!! Google je imel tedaj preko 30.000 zaposlenih. Z njim se je v Sloveniji po velikosti delodajalca lahko merila le naša javna uprava. In mi, kadroviki, večinoma iz malih in srednjih slovenskih podjetij, naj bi vzeli za zgled Googlovo notranjo organiziranost in delo s kadri!!
Spomnim se, da sem tedaj zmajevala z glavo. Razni profesorji in drugi intelektualci s kadrovskega področja, pa so navdušeno ploskali.
Kje smo sedaj, mi ni potrebno posebej pojasnevati. Dovolj je le pogledati avtorje mnenj o tej knjigi, ki so objavljeni na njeni zadnji strani. Ena avtorica, »uspešna« tranzicijska podjetnica je morda v zaporu, gotovo pa v kazenskem postopku, drugo je odnesla prodaja podjetja tujcem, tretji avtor pa je nek fakultetni profesor, ki po moji oceni nikoli ni imel močnega stika z realnim svetom. Razen to, da je s honorarnim delom svetovanja zaslužil še eno plačo.
Mi je pa ta knjiga in sama tema dala misliti o nečem, kar je za nas, ki smo prestopili 50. leto starosti, izredno pomembno. Namreč, odnos družbe do starejših delavcev. Ko sem pred kratkim šla po izpis delovne dobe na Zpiz, sem ugotovila, da bom morala za pokojnino delati vsaj do 67. leta, če ne dlje. Marsikateri od vas je v boljšem položaju, vendar velja, da se struktura delavcev po starosti, spreminja. Čedalje več je in bo starejših delavcev. Tudi med brezposelnimi ima največji delež ravno starejša populacija. Sedaj sta torej spola izenačena. Sedaj v kariernem smislu nismo več diskriminirani zaradi spola, sedaj sta oba spola diskriminirana zaradi starosti.
Kako se naša, slovenska družba, na to pripravlja, kako se odziva? Bog ne daj, da bi nam zopet pričeli prevajati tujo literaturo, predvsem Zahodno, kako se tega lotevajo v Ameriki in še kje. Čas je pokazal, da smo s sledenjem teh vzgledov resno zašli na svoji razvojni poti. Torej kako?
Kaj početi s starejšimi v družbi so naši predniki in tudi stara ljudstva dobro vedela. Starost ni od včeraj, le leta se drugače pišejo. Starejši ljudje so bili mentorji mlajšim, svetovalci in še kaj. Enako so lahko sedaj v podjetjih. To pa bodo lahko le, če bo družba vpeljala drugačne vrednote od teh, ki smo jih nekritično sprejemali v zadnjih desetletjih in ne bo vsega prepuščala trgu, kot radi danes rečejo, kajti trg nas bo kruto izločil. Tisti, ki ste v teh letih postali brezposelni, veste o čem govorim. Sedaj to velja za oba spola, sedaj smo na istem.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.