Pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.
No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj "barvita" hodila naokoli v svojih norih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat "operirala" od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto v redu točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.
Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.
Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.
Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.
Zato vam polagam na srce, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?
Melita Kuhar poleg rednega svetovanja v prostorih Svetovalnice piše tudi blog, kjer se najdejo življenjski nasveti za vsakogar in vsako situacijo. Več boste našli tukaj.