Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje danes velja za največjo mrežo v izobraževanju odraslih v Sloveniji.
Njeni začetki segajo v leto 1984, ko se je pod mentorstvom dr. Dušane Findeisen, soustanoviteljice Univerze, prvih šest starejših študentov začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine.
V nadaljnjih letih sta skupaj s prof. dr. Ano Krajnc, danes predsednico in soustanoviteljico Univerze, ter številnimi somišljeniki in podporniki postavili konceptualne in strokovne temelje za področje izobraževanja starejših in razvoj Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Vsa prizadevanja so na začetku temeljila na prostovoljskem delu mentorjev, prvih študentov in sodelavcev in tako je zrasla današnja Univerza za tretje življenjsko obdobje. Do danes je prehodila dolgo pot, polno nenehnih in vztrajnih prizadevanj za razvoj izobraževanja starejših, dolgo pot številnih dosežkov, pa tudi ovir in porazov.
Foto: Dr. Dušana Findeisen, soustanoviteljica in prof. dr. Ana Kranjc, predsednica Univerze in soustanoviteljica na jubilejnem dogodku Njenih 40 let.
„Njenih štirideset let je tudi mojih štirideset delovnih let. Zrela je in modra, občasno je tudi malce utrujena. Leta 1984 sem bila še profesorica francoščine in moja študijska leta v Parizu so mi razprla pogled, me naredila občutljivo za marsikatero družbeno vprašanje. V jezikovnem centru na Vilharjevi cesti v Ljubljani nam je bilo omogočeno marsikaj, vsem, ki smo želeli spreminjati jezikovno izobraževanje, raziskovati, pisati jezikovne programe. V učbeniku, ki sem ga takrat uporabljala, je pisalo tudi nekaj o starejših, ki se upokojijo. Podarijo jim uro, priredijo zabavo in potem…potem konec. Že takrat sem se spraševala, koliko so starejši “vredni” in kako iz tega stanja družbene odrinjenosti. Zakaj je politikom, menedžerjem, znanstvenikom, novinarjem, ki sem jih poučevala, dano vse, starim, kot sem zdaj tudi jaz, pa ni “razen izletov in upokojenskih bifejev," pripoveduje soustanoviteljica Univerze dr. Dušana Findeisen. Že takrat jo je namreč zanimalo, kako to stanje preseči, predvsem z znanjem in kulturo starejših.
Foto: Dr. Dušana Findeisen, soustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje
„S prvimi šestimi študenti - zelo težko, smo jih pridobili- sem se podala na pot obsežnega raziskovanja jezika, starosti in starih. Ustanovila sem skupaj z njimi, tam sredi jezikovnega centra, Šolo za tretje življenjsko obdobje. Če danes pomislim, koliko učenja, odkrivanja, koliko “plavanja proti družbenemu toku”. O starosti sem se lahko učila samo iz svetovne književnosti, razen medicinskih razprav ni bilo ničesar. Če prav pomislim, je bila v tem tudi sreča in moja/naša izvirnost. Ovire? “Škoda vas je za stare”…so mi govorili. Ponujali so mi štipendijo “ Raziskujte to, kar potrebujejo vodstveni kadri,” so mi govorili. Deležna sem bila zavrnitev, posmeha tudi sočutja. “Saj na drugem svetu ne bodo potrebovali francoščine”! “Kako pa poučujete starejše? Morate tako bolj po otroško?” me je spraševala mlada novinarka. Veliko slabšalnih stereotipov je bilo. Danes se zdi normalno, da se starejši izobražujejo. Vrata pa so se zares odprla, ko sem se povezala z Ano. Profesorica Krajnc ima vse, kar je in je bilo potrebno; znanje, energijo, pogum, kljubovalnost, zmožnost animiranja, javno ime. Ustanovili smo sekcijo Andragošlega društva Slovenije in jo po tehtnem premisleku imenovali Univerza za tretje življenjsko obdobje Slovenije, jaz sama pa sem odločno stopila na novo pot andragogike,“ pove o začetkih dr. Dušana Findeisen.
Danes največja mreža v izobraževanju odraslih
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je danes največja mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji, ki ustvarja možnosti za izobraževanje, učenje, delovanje in druženje starejših.
V posnetku prisluhnite, kako je nastala UTŽO in kako živahno je biti danes študent na UTŽO:
Sestavlja jo kar 55 univerz za tretje življenjsko obdobje, ki delujejo v domala vseh večjih slovenskih krajih. Sleherno dejavnost UTŽO vodi njeno poslanstvo, in sicer boljšanje življenja starejših in skupnosti na temelju izobraževanja in kulture.
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je tudi ustanovna članica Evropske mreže univerz za tretje življenjsko obdobje (LILL) s sedežem v Ulmu. Ima svetovalno in izvedeniško vlogo za področje zaposlovanja, izobraževanja in dejavnega staranja v Evropski platformi starejših (AGE) v Bruslju.
Dr. Dušana Findeisen tako ponosno pove, da je vse, kar so skupaj postorili doslej, inovacija.
“V Evropi ne najdem podobne organizacije, pa tam, v tem svetu, delam že trideset let in več. Pomembno je bilo, da smo izobraževanje starejših in njihovo učenje zvezali z delovanjem starejših, ki se ga občuti v lokalnem okolju vseh, zdaj 55- ih univerz za tretje življenjsko obdobje, v mreži, ki deluje povsod po Sloveniji."
Soustanoviteljica z žarom nadaljuje, da so izjemno veseli, ko jim študenti povedo, da si ne predstavljajo, kako bi živeli, če univerze ne bi bilo. Doda tudi, da od ustanovitve UTŽO starejši niso več le babice in dedki. So tudi študentke in študentje, mentorji in mentorice, udeleženke in udeleženci konferenc, prostovoljke in prostovoljci.
Foto: iz dogodka Njenih 40 let
„Veseli smo, kadar so ponosni nanjo, nemalokrat srečni. Veseli nas, da se povežejo med seboj, se učijo, nekaj naredijo, veseli, da smo se spremenili v “referenčno ustanovo”, ki spreminja izobraževanje in življenje, družbeni odnos do starosti. Veseli smo, kadar presežemo sami sebe. Veseli nas, vse, kar ta univerza pomeni tudi mentorjem in mentoricam vseh starosti. Inovacije pa so postale naš vsakdan. Veseli nas vse, kar je nastalo iz univerze…Inštitut za preučevanje disleksije, denimo, učna baza za mlade študente, digitalna univerza, obsežno mednarodno delovanje, raziskovanje študentov -občanska znanost pravimo danes temu. Veliko lokalnih projektov tudi za kraj in druge generacije. Nastajajo filmi, publikacije, razstave, filmski klubi, gledališča…mednarodni festival znanja in kulture starejših, ki ga vodi Alijana Šantej. Vse bolj pa se zavedamo, da je univerza zrasla iz nič, iz neke družbene situacije, iz upora, želje, obsežnega prostovoljstva. Danes to verjetno ne bi bilo mogoče za tako dolgo obdobje. In tako je nastalo družbeno zavzeto izobraževanje starejših pa tudi družbeno zavzeta umetnost starejših. Univerza je zgodba o vzponih in padcih, univerza je in je bila življenje samo.“