Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi?

Moji odnosi > Psihologija | piše: Petra Cvek | 9.2.2018
S pripisovanjem svoje sreče drugim, nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. Verjamem, da smo se s tem v eni ali drugi vlogi srečali že vsi – lahko smo bili v vlogi tistega, ki je verjel, da nas bodo osrečili drugi, ali v vlogi tistega, ki je verjel, da mora druge osrečiti.
S pripisovanjem svoje sreče drugim, nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. (foto: freeimages.com)
S pripisovanjem svoje sreče drugim, nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. (foto: freeimages.com)
Nazaj Naprej
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Tako ena kot druga vloga sta škodljivi, le načini, na katere si z njima škodimo, so različni. V današnjem zapisu poglejmo, kako škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo osrečiti drugi, v naslednjem zapisu pa se bom osredotočila na to, kako s tem pričakovanjem, škodimo prav tistim, ki jih imamo najraje, saj ti pogosto naše pričakovanje ponotranjijo in posledično verjamejo, da so odgovorni za našo srečo ali nesrečo. A kot že zapisano, najprej poglejmo nekaj načinov razmišljanja, s katerimi škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo drugi osrečiti.

1.Ni jim mar zame
Na osebnih svetovanjih sem neštetokrat že slišala eno od različic izjave »ni jim mar zame«. Tako si namreč razlagamo vedenje drugih, kadar ne želijo ali zmorejo narediti tistega, kar od njih pričakujemo, oz. kadar ne naredijo tistega, kar verjamemo, da bi nas osrečilo. Ko nekdo ne pospravi za seboj, čeprav smo ga to že ničkolikokrat prosili, ko ne pomaga pri kuhanju kosila, ko se ne zahvali, ko ne pokliče in ne piše … vse to si razlagamo, kot da tej osebi ni mar za nas in se ob tem seveda ne počutimo nič kaj dobro. Kot da bi bil celoten namen obstoja drugih le ta, da skrbijo za našo srečo s tem, da se vedejo točno tako, kot mi od njih pričakujemo. S tem razmišljanjem torej produciramo le svojo nesrečo in nezadovoljstvo.

2.Le kaj si bodo mislili drugi
To razmišljanje je pogosto v odnosu starš in otrok. Le kaj si bodo misli drugi, če moj otrok ne bo pozdravil, če se ne bo zahvalil, ko nekaj prejme, če ne bo sedel pri miru za mizo, ipd. Seveda si vsak starš želi, da bi se otrok vedel v skladu z načeli lepih manir, a pričakovati, da se bo tako vedel vedno in povsod in temu pripisovati svojo srečo, je kljub vsemu malce utopično. Konec koncev smo bili tudi sami nekoč otroci. In upam si trditi, da smo bili mnogi izmed nas v vlogi tistega, ki je verjel, da je sreča staršev odvisna od nas in občutki krivde, ki smo jih doživljali, kadar starši z nami niso bili zadovoljni, niso bili prav nič prijetni. Torej s pripisovanjem svojo sreče ali nesreče vedenju otroka, delamo škodo ne le njemu, temveč tudi sebi, saj je prav to pričakovanje tisto, s katerim prav tako produciramo svojo nesrečo in nezadovoljstvo in slabšamo odnos s tistimi, ki jih imamo najraje.

3.Nočem ga/jo/jih izgubiti
Ljudi, ki so nam pomembni, nočemo izgubiti. Konec koncev verjamemo, da so ključnega pomena za našo srečo in si posledično želimo, da ostanejo del našega življenja. Ironija pa je, da prav s tem svojim pričakovanjem, slabšamo odnose s tistimi, s katerimi si najbolj želimo biti povezani. Verjamem, da se večina izmed nas ne počuti prav dobro ob ljudeh, ki nam pogosto govorijo kaj bi morali narediti, kako bi se morali vesti in kako bi se morali spremeniti. Prej ali slej se bomo od teh ljudi začeli umikati, saj se bo v nas čisto tiho prikradel občutek nesprejetosti. Enako bodo storili tudi tisti, od katerih vede ali nevede zahtevamo, da nas osrečijo. Nihče namreč ne mara občutka nesprejetosti. Prav tako nismo navdušeni nad tistimi, ki jih doživljamo, kot da nas želijo spremeniti.

»Če se nehaš spreminjati, nehaš živeti,« je zapisal nemški pisatelj in teolog Rainer Haak. Rekla bi, da tudi med čakanjem na osrečitev s strani drugih nehamo živeti. Naše življenje postane neprestan boj, poln notranjega nezadovoljstva in nemira. Če smo s svojim življenjem nezadovoljni, je na nas, da ga spremenimo. Nikar ne pričakujmo, da se bodo spremenili drugi le zato, da bomo srečni mi. Konec koncev to ni njihova naloga, temveč naša.

Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.

Morda te zanima tudi:

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leta zavidala ljudem, ki sem jih dož...

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afir...

Sprejemanje in odpuščanje

Odpuščanje pogosto zamenjujemo z odobravanjem. Če odpus...

Koliko je vredno vaše dobro počutje?

Preden berete naprej, odgovorite na preprosto vprašanje...

Življenje: Zakaj potrebujemo toliko negativnih izkušenj?

K temu pisanju me je spodbudilo pismo gospe okrog sedem...

Mali princi in male princeske

K današnjemu zapisu me je spodbudil ogled animiranega f...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2018 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.