Znanka mi je pripovedovala, kako težko ji je bilo, ko je hudo zbolela njena dobra soseda in se je po dolgem obotavljanju le odločila, da jo obišče. Vedela, je, da ne more drugače, kot da gre k njej. Toda kaj naj ji reče, kako naj jo potolaži. Zbirala je stavke, kaj vse ji bo rekla. Nabralo se je že toliko besed, da bi morala govoriti zelo dolgo, če bi hotela vse izreči. Potem pa se je odvijalo čisto drugače. Soseda je bila zelo mirna, zelo trezno je govorila o svoji bolezni, včasih celo malo zabavno, tako da sta se obe tudi smejali. Tega nikakor ni pričakovala. Za mojo znanko pa je bila to velika življenjska lekcija in zato o tem pogosto pripoveduje. Takole pravi: "Treba je iti k vsem, ki so v stiski, k dobrim sosedom še prav posebno. Nič hudega, če ne veste, kaj boste rekli. Samo dobro poslušajte in vse vam bo jasno, kako in kaj naj govorite. Velikokrat boste presenečeni." Seveda je včasih zelo težko in še zdaleč ne tako veselo. Pa je treba tudi to prestati.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.