Znanka, stara malo čez devetdeset let, brez družine, živi v hiški ob robu mesta. Za svoja leta je v kar dobri kondiciji, seveda z raznimi težavami. ki so za ta leta zelo razumljive. Pa kljub temu ves čas stoka, kako je hudo, kako je vedno bolj sama. Vedno manj ljudi prihaja naokrog. Seveda, vsako leto kakšen umre, nekateri so postali tako ubogi, da nikamor ne morejo, zdaj, v času korona krize pa ljudje sploh manj hodijo naokrog. Vedo jo tudi kaj boli, ampak čez nekaj ur je že dobro. Objektivno gledano sploh nima posebnih razlogov za stokanje, čeprav pogosto zatrjuje, da ji je huje kot vsem drugim. Rekla sem ji, da je lahko zelo hvaležna, da je v teh letih še toliko pri močeh in s tako bistro glavo. Zelo dobro je videti tudi druge. Kaj vse doživljajo ljudje, tudi veliko mlajši, da človek skoraj verjeti ne more. Ko vidiš, kaj vse doživljajo mnogi drugi, si lahko samo neizmerno hvaležen, da njihove težave niso tvoje. Jaz na to zelo pogosto pomislim in gotovo mi tudi to pomaga, da me nikoli ne prešine misel, da sem najbolj uboga na svetu. Povedala sem ji to svoje razmišljanje, pa ne vem, če ga je sprejela. Tako kot ga nočejo sprejeti še mnogi drugi.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.