Včeraj mi je nekdo rekel, da so poštni nabiralniki letos v tem času bolj polni kot prejšnja leta. Morda letos, ko je več časa, ljudje res več pišejo. Spominjam se svojega pisanja voščilnic. Včasih sem pisala zelo veliko in zbirala voščilnice že vse leto. Zdaj je zelo drugače. Pišem sploh ne več, kar pa ne pomeni, da tudi ne voščim več. Zdaj voščim drugače. Veliko telefoniram, kar se mi zdi posebno dragoceno. Prijatelji in znanci pripovedujejo o vsem kar so v tem letu doživeli. Mnogo je lepega, pa tudi mnogo težkega. Pišem tudi po mailu ali pošiljam sporočila. To nam omogoča sodobna tehnika. Vesela sem vseh voščil, ki jih dobim v kakršnikoli obliki. Pomenijo mi povezanost s temi ljudmi. Vsako leto pa dobim tudi nekaj voščil, na katerih je napisana neka modra misel kakšnega tujega avtorja, voščilnica je natisnjena, ni niti podpisa z roko, kaj šele, da bi pisalo, komu je namenjena. Reči moram, da mi niso pomembni citati tujih avtorjev, ampak mi je pomemben človek, ki to pošilja. Včasih kdo napiše: "Z veseljem se spominjam vseh naših srečanj." To je kratka, čisto osebna izjava, ki sem jo vedno zelo vesela. Hvala pa seveda tudi vsem vam, ki ste mi včeraj voščili. Odlični ste.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.