Ne morem pozabiti žalosti, ki sem jo čutila v glasu stare gospe, ki je zdaj že več kot pol leta v domu, nekje v Ljubljani. Po smrti moža je živela sama v precej velikem stanovanju, dokler se je le dalo. Otroci s svojimi družinami so razkropljeni po Sloveniji in po Evropi in so ji tudi svetovali, da je najbolje, de se predeli v dom. Sama selitev v dom niti ni bila tako stresna, veliko bolečino pa ji povzroča dejstvo, da je morala stanovanje izprazniti in ni imela kam dati stvari, ki jih je dolga leta čuvala in so ji veliko pomenile. Še vedo je imela jedilni servis, ki ga je dobila za poroko, posteljnino s čipkami, nekaj zelo dragocenih prtov. Enega je morala likati tri ure. Pa še veliko drugih stvari, ki so bile zanjo zelo dragocene in polne spominov, ampak zdaj jih nihče ni hotel vzeti. Tega sploh ni mogla razumeti. S seboj v dom je vzela le malo stvari, saj več ni potrebovala. Ko takole razmišlja, vedno bolj ugotavlja, da je treba res dobro premisliti, kaj je sploh vredno, da hraniš leta in leta. Ampak to žal ugotoviš šele na koncu, ko se na primer preseliš v dom ali zboliš.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.