MODERNA BABI PIŠE: Naučimo se biti srečni

Na avtobusu se je trlo ljudi. Slab zrak in poletna vročina sta me dodatno spravljala v neprijeten položaj in moje misli so bile usmerjene samo v to, kako bomo čimprej prispeli na cilj. V želodcu mi je vse bolj postajalo slabo in naenkrat se začutila, da bom bruhala.
Naučimo se biti srečni s tem, da osrečimo druge. (foto: osebni arhiv)
Naučimo se biti srečni s tem, da osrečimo druge. (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Vsa hrana, ki sem jo pojedla za kosilo, bi bila skoraj predstavljena množici ljudi, ki se sicer niso zmenili za nikogar. Vsak je razmišljal po svoje. Misli sem poskušala usmerjati v vse drugo, razen na mojo slabost. Hvala bogu, se je avtobus kmalu ustavil in večina ljudi je izstopila. Avtobus se je le delno prezračil in sedla sem na stol za starejšim človekom. Iz torbice sem vzela žvečilko in si jo stlačila v usta. Upala sem, da bo vsaj to nekako oblažilo slabost, ki je vseeno počasi pojenjala. Običajno me zelo moti, če kdo v moji prisotnosti grdo jé ali pije, vendar jaz sem očitno takrat bila ena izmed njih. Žvečilko sem žvečila kot 'pujs' in naenkrat se moški pred menoj vstane in me opozori, naj zaprem usta. Mene! Priznam, skoraj me je kap. Počutila sem se zelo neprijetno in nisem vedela, kako naj opravičim svoje slabo vedenje. Kako mu naj vrnem del tistega, morda lepega trenutka na avtobusu, ki bi ga lahko doživel le, če bi jaz med žvečenjem zaprla svoja usta?

Vem, da sem gospoda tistega dne spravila v slabo voljo, vendar je bilo moje vedenje takrat nezavedno. Ko je gospod želel izstopiti iz avtobusa, sem se v trenutku odzvala in se opravičila za storjeno napako. Čeprav sem bila takrat še zelo mlada, sem se vsekakor zavedala dejstva, da je potrebno svoje obnašanje nekako opravičiti. Gospod, ki je bil takrat na odhodu, me je poteptal po ramenu ter rekel: »Deklica, zelo lepo od tebe, da si se opravičila in povem ti, da si mi s tem dejanjem polepšala dan.«

Tistega dne nisem pozabila do danes. Od takrat je minilo že več kot 30 let in priznam, da je bil ta dogodek nekakšna prelomnica v mojem mišljenju.

Pride dan, ko ne mislim na nič. Samo sanjam in delam spontano. Včasih sem tako brez interesa do določenih stvari, da lahko v tistem trenutku razočaram tudi sama sebe. Vendar že naslednji dan je znova obsijan s soncem in moja volja je znova polna upanja, veselja, radosti in zadovoljstva. Vedno se trudim, da moje življenje posvetim osrečevanju drugih. Pa naj si bo to le lep pozdrav, iskren nasmeh ali samo bežen pogled. Dogodek iz preteklosti, mi je dal misliti. Po pohvali starejšega gospoda sem se namreč počutila veliko bolje, zadovoljno in srečno, zaradi česar sem vsa prihodnja leta preživela v mišljenju, da je potrebno tako stopati skozi vsak dan v našem življenju.

Sem smešna, ker pogosto razmišljam, kako bi lahko postala superjunakinja za dobroto? Velikokrat pomagam ljudem v stiski, slepemu človeku pri prečkanju ceste, starejši osebi pri prenašanju težjih bremen, brezdomcem, uličnim igralcem, brezdomim živalim,…

Spominjam se potovanja po Strasbourgu, ko sem obiskala čudovito katedralo Notre Dame in tam našla denarnico z večjo vsoto denarja. Le to sem predala odgovorni osebi, katera je ta ob moji prisotnosti obvestila lastnika. V zahvalo sem prejela čudovit in iskren objem, ki se ga spominjam še danes. Veliko mi je pomenil.

Misliti in delati dobro, je ne le osrečevati druge, vendar predvsem osrečevati sebe. Vse dobre lastnosti, ki jih imamo, se manifestirajo v našem telesu in s tem zdravimo bolno dušo. Prav zaradi tega, sem odločena, da tedensko opravim vsaj pet dobrih dejanj, s katerimi naredim dobro ljudem in posledično tudi sebi. V sebi namreč nosim motivacijo po tem, da bi poslala pismo spodbude osamljeni osebi, da bi podarila del obroka ostarelemu znancu, pohvalila sodelavca/ko za dobro opravljeno delo, poklepetala z osebo, ki je osamljen ali sramežljiv, pozdravila znanca po imenu, … Ne vem za vas, vendar sama veliko raje obdarujem, kot sem obdarovana ter rada osrečujem druge bolj, kot če se trudi kdo osrečiti mene (no, tudi v tem primeru sem izredno zadovoljna :-) ). Nekako se ob vsem tem počutim veliko bolje, bolj koristno, zadovoljno.

Želim, da se dobrota širi med ljudmi in da je s tem zadovoljstvo obojestransko. Le s tem obogatimo in naredimo sebe srečnejše. Že stari kitajski pregovor pravi:
»Če želite biti srečni eno uro, zadremajte. Če želite biti srečni en dan, pojdite na ribolov. Če želite biti srečni vse leto, podedujte premoženje. Če pa želite biti srečni vse življenje, pomagajte nekomu drugemu.«

Do naslednjič,
Moderna babi Mojca

Moderno babico lahko spremljate na spletni strani www.modernababi.si in ji sledite na Facebook strani: https://www.facebook.com/modernababi/

 

Morda te zanima tudi:

MODERNA BABI PIŠE: Izgubljena vnukinja

Ko na Facebook strani prebiram pripovedi nekaterih babi...

KOLUMNA: Ni nam všeč, pa vendar to delamo sami

Gledam po facebooku razne priponke in fotografije z nap...

MOJ NASMEH: Življenjska napaka

Trideset let je minilo od trenutka, ko bi, če bi lahko,...

KOLUMNA: Kultura molka

Na današnji dan bodo vsi, ki bodo le lahko, govorili o ...

Ko te slab desni čevelj ožuli

Kot so slabi čevlji, tako so slabi dnevi. Kar naenkrat ...

KOLUMNA: Mobilnost

O mobilnosti je zlasti ob Evropskem dnevu mobilnosti ve...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.