V manjši skupini smo se pogovarjali, kako smo preživljali svoje otroštvo malo pred drugo svetovno vojno, med vojno in potem po njej.
Bili so težki časi, marsičesa ni bilo, nekateri so živeli v velikem pomanjkanju in so večkrat tudi stradali. Naučili so se skromnosti in to so znali potem ceniti celo življenje.
O vsem tem pa sploh niso govorili z veliko žalostjo, ampak kot o dejstvu, ki je takšno bilo.
Večina pa se je z velikim občudovanjem spomnila svojih mam, ki so znale v izredno skromnih okoliščinah, ko skoraj ni bilo ničesar, poskrbeti za svoje otroke. Včasih so pomagale kmetom ali kaj zašile za sosede ali podobno in si tako zaslužile nekaj hrane. Nekaj jajc, kakšno zelenjavo in včasih celo kakšnega piščanca.
Otrokom se je včasih zdelo, da zna mama čarati. Kdo ve, po čem se bodo današnji otroci v starosti spominjali svojih mam.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Vsak dan pa svoje prijatelje na družabnih omrežjih razveseljuje z življenjskimi mislimi, ki spodbudijo k razmišljanju o vsakdanu. Zgornjo smo za vas izbrali za današnji dan.