Velikokrat prebiram stare knjige o lepoti in zdravju. Tiste, pred drugo svetovno vojno in tiste, ki so bile natisnjene po njej.
Presentljivo je, kako so si nasveti za zdrav življenjski slog podobni takrat in sedaj. Pravzaprav se ni nič spremenilo. V knjigah o zdravi vadbi, ki so bile izdane le nekaj let po drugi svetovni vojni, so narisane identične vadbe za zdravo telo, kot jih najdemo v sodobnih, modernih knjigah o jogi, hatha jogi. Ali pa v knjigah za zdravo vadbo.
Med njimi je tudi danes tako popularni »plank«, ali kot rečejo pri jogi »miza«. Že po vojni so vedeli, da ta vadba krepi trebušne mišice in mišice nog, ter da je potrebno v tem položaju vztrajati dlje časa. Prav tako so se zavedali, kako je pomembno dihanje in še vse ostalo, kar mislimo, da smo iznašli v današnjem času, oziroma, da ta znanja pri nas še niso obstajala. To so slovenske knjige slovenskih avtorjev, namenjene tedanjim tovarišicam in tovarišem. Kar ponosna sem na svoj narod, ko jih prebiram. Vse to, kar nam v zadnjih 25 letih predajajo kot novost, smo vedeli ne tako dolgo nazaj. In ne le vedeli, naše babice in dedki so to tudi prakticirali.
Zanimivo je, da avtorji opozarjajo na največjega sovražnika človeka, to je na lenobo. V telesnem in duševnem smislu. Po vojni so celo rekli, da je lenoba neprivlačna in da vsaka stvar, ki brez potrebe počiva, počasi in nevzdržno propada. To velja za možganske celice, kot tudi za mišice. In da je za ohranitev mladostnega videza nujna telesna in duševna aktivnost. Ali ne, kako se to znano zdi? Prav tako se omenja post, kot izredno dobrodošla pomoč za ohranjanje zdravja. Navajajo tudi, da si s postom ohrajamo lepoto in pa dolgoživost. Pa je bilo to napisano v dobi, ko hrane ni bilo v izobilju, daleč od tega. Po drugi svetovni vojni je bil marsikdo bolj lačen kot sit. Zanemarjene ženske pa se v teh knjižicah okrca, da naj se ne zgovarjajo na obilico dela ter, da z zanemarjenim videzom ne izkazujajo svojo pridnost, temveč le neprimeren odnos do telesa.
Vsa ta znanja, ki so bila osvojena in vpeljana v življenje že v preteklosti, so se le posodobila, dobila so moderno formo, prilagodila so se modernemu času, medijem sporočanja in tako so se prenesla v sedanji čas.
Ko se torej odločamo, kaj je tisto najbolje in pravo za življenje nam ni potrebno iti daleč proti vzhodu ali zahodu. Ali pa tisoč in več let nazaj. Le sledimo poti, ki so jo začrtali že naši predniki še ne tako dolgo nazaj in ki je rezultat evolucijskega znanja in akumuliranja modrosti ljudi, ki so tukaj živeli.
In kot radi rečejo: za modrost se posluša babico in ne starše. Babičina modrost je prestala testiranje časa, modrost staršev še ne.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.