Ali ste vedeli, da lahko iz gozda za lastne potrebe odnesemo največ 2 kilograma gob?
Dobro je vedeti, da podobne omejitve veljajo tudi za ostale plodove.
Pravilnik o varstvu gozdov v 43. členu namreč določa: posamezni obiskovalec gozda lahko v smislu rekreativnega nabiranja za lastne potrebe nabere dnevno največ 2 kg gob, razen gob, ki jih je prepovedano nabirati na podlagi predpisa, ki ureja varstvo samoniklih gliv, plodov, mahov in kostanja ter 1 kg zelnatih rastlin, razen rastlin, ki jih je prepovedano nabirati na podlagi predpisa, ki ureja varstvo zavarovanih rastlinskih vrst. Po pravilniku se tako šteje, da obiskovalec gozda pri rekreativnem nabiranju plodov, zelnatih rastlin ali gob ogroža funkcije gozda, če ravna v nasprotju s tem. Več si lahko preberete tudi v pravilniku.
V nekaterih primerih pa Zakon o gozdovih popolnoma prepoveduje ali omejuje nabiranje: v gozdovih, v katerih bi se z nabiranjem plodov, gob ali rastlin ogrožala katera koli rastlinska ali živalska vrsta oziroma funkcija gozdov, se lahko nabiranje omeji ali prepove.
Preden se podate v gozd, se dobro informirajte, saj gozd torej ni samopostrežna trgovina, iz katere lahko jemljemo vse kot se nam zazdi.
Pri vstopanju v gozd in nabiranju gob, tudi za lastno varnost, je dobro upoštevati nekaj pomembnih pravil in nasvetov izkušenih gobarjev.
Sodelavec Gobarskega mikološka društva Ljubljana, Andrej Piltaver, dipl. ing. svetuje, da se držite naslednjega:
Ko stopamo v gozd, se zavedajmo, da smo prišli na obisk in ne motimo gozdnih prebivalcev z vpitjem in lomastenjem. Raje v tišini odprimo oči in ušesa.
Med gobarjevo opremo sodi dobra obutev in obleka, košara, nož in palica. Proti klopom in ostalemu nadležnemu mrčesu je priporočljiv tudi repelent.
Če se podajamo globlje v gozd, mora biti pri roki tudi kompas in mobilni telefon, ki nas, če le nismo izven dosega omrežja, reši iz zagate takrat, ko odpove vse ostalo.
Nabiramo le gobe, ki jih poznamo in za katere vemo, da so užitne. Vsako poskušanje gob, ki jih ne poznamo dobro ali pa nismo popolnoma prepričani o njih, se lahko konča z neprijetno izkušnjo, lahko pa je celo usodno.
Za nabiranje uporabimo lahko in zračno embalažo. Najboljša je košara. V mehki, ne prepustni embalaži, kakršne so polietilenske vrečke, se gobe hitro zmečkajo in sparijo. Še preden jih prinesemo domov, so lahko že pokvarjene.
Gobe previdno izrujemo iz zemlje ali jih odrežemo z nožem in jih, še preden romajo v košaro, temeljito očistimo. Neočiščene gobe ne sodijo v košaro, zato raje pustimo v gozdu vse ostalo, od ostankov zemlje, listja, iglic in polžev, mravelj, žužkov in ostalih gozdnih prebivalcev.
Nabiramo le normalno razvite in zrele gobe. Tako jih najlaže spoznamo in se izognemo nevarnosti zamenjav.
Ne nabirajmo premladih niti prestarih gob. Premlade gobe, ki se šele razvijajo, nimajo vseh razpoznavnih značilnosti in jih zlahka zamenjamo s strupenimi sorodnicami. Z njihovim nabiranjem naredimo več škode kot koristi. Prestare gobe, ki se že razkrajajo, so objedene od polžev in ki so rade črvive, pa so komaj še užitne in se do doma lahko že pokvarijo.
Pri nabiranju bodimo zmerni. Če je le mogoče, pustimo nekaj trosnjakov »za seme«. Ne nabirajmo več, kot bomo lahko sami porabili. S preobilno gobjo bero si doma povzročimo predvsem obilico dela, saj moramo vse nabrane gobe spraviti in konzervirati.
Gobe imajo v svojem naravnem okolju, kjer rastejo, svojo nenadomestljivo vlogo in ne rastejo le zaradi gobarjev. Ko jih enkrat utrgamo, jih iztrgamo iz njihovega naravnega okolja in služijo le še za prehrano ali potešitev naše radovednosti.
Ne uničujmo gob. Izruvani in pohojeni trosnjaki velikokrat pričajo o uničevalnem besu nekulturnih sprehajalcev in njihovem nespoštljivem odnosu do gob in do narave.
In kako razpoznamo užitno od strupene vrste? Piltaver opiše, da so včasih veljala pravila za razpoznavanje užitnih od strupenih gob. Žal ta pravila ne veljajo, vsekakor pa ne do te mere, da bi se z njimi lahko izognili zastrupitvam.
Pri večini strupenih gob, predvsem pa pri najbolj strupenih mušnicah, ni nobenega splošnega pravila, ki bi nas lahko obvarovalo pred zastrupitvijo. Edina varna pot je temeljito poznavanje gob, ki jih nabiramo. Šele preko spoznavanja vrste pridemo do podatkov o tem, ali je goba užitna ali pa ne.
Spoznamo jih lahko preko dobrega gobarskega priročnika, vendar je še mnogo bolje, da nas o njih praktično pouči dober poznavalec, ki nas vzame s seboj v gozd na ekskurzijo. Lahko pa se o gobah poučimo tako, da postanemo član gobarskega društva, kjer se srečamo tako s svežimi gobami kakor tudi z izkušenimi poznavalci, ki nam bodo v marsičem olajšali prve gobarske korake, da bodo ti postali bolj zanesljivi.
Gobarsko mikološko društvo se ukvarja z ozaveščanjem in informiranjem ter poučevanjem javnosti o gobah. Pripravljajo različna predavanja, ekskurzije in gobarske dneve. Več o njih boste našli na njihovi spletni strani TUKAJ.