Slišala sem, kako se je gospa, stara čez osemdeset let, pritoževala, da je dobila manjšo doto kot njena sestra.
Pa sta bili obe prav premožni.
Verjetno dota človeku pomeni veliko več kot samo neko premoženje. Sama s tem nimam nobenih izkušenj. Pri nas doma namreč nismo imeli ničesar, kar bi lahko bilo predmet dediščine, tako da po smrti staršev sploh ni bilo zapuščinske razprave.
Sem pa prepričana, da so mi starši dali zelo dragoceno doto, čeprav na zunaj ni bilo ničesar.
Starši so me naučili jemati življenje takšno, kot je, stati na čisto realnih tleh in se spopadati tudi s težavami, ki se v življenju pojavijo.
Verjetno se niti niso prav zavedali, kakšno doto mi dajejo. In ta moja dota ne more kar izginiti, ne morem je izgubiti, v njej lahko samo rastem.
Res je, živeli smo skromno, toda nikoli pa nismo imeli občutka, da smo revni in da kaj pogrešamo.
Od malega sem se učila živeti z nekom, ki je bolan. Zato smo se pogovarjali tudi o smrti - kot o nečem, kar je del našega življenja.
In znali smo se veseliti mnogih drobnih stvari.
In vse to mi je ostalo do danes.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Vsak dan pa svoje prijatelje na družabnih omrežjih razveseljuje z življenjskimi mislimi, ki spodbudijo k razmišljanju o vsakdanu. Zgornjo smo za vas izbrali za današnji dan.