Naša rodbina - zapuščena in osamljena (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Stalo me je kar nekaj truda, da sem Zinko razumela. Pa boste vprašali, zakaj. Zato vendar, ker so se najine ''korenine'' bistveno razlikovale med seboj. Kakšni so občutki, ko se sprehajaš po nekem večjem mestu, pa ti starši kažejo hiše, trgovine in še kaj, obenem pa razlagajo, da je bilo vse to ''nekoč naše'', nisem nikoli poznala. Zinka pa je.
''Dogajale so se nenavadne stvari, skregane z vsako razumno logiko. Mama je pogosto, če je le imela kakšen dinar več, najela taksi in se vozila po mestu in ob pogledu na premoženje, ki ga je naši družini ukradla država, jokala. Po drugi strani pa se je počutila neizmerno ponosno in počaščeno, če se je lahko družila z ljudmi, ki so, posredno ali neposredno, izvedli nacionalizacijo. Naju s sestro je učila, da so krivci buržuji, Angleži in Židje, ki so, po njenem, prisilili povojno oblast, da je storila, kar je. Oče ni nikoli na glas nasprotoval njenim pravljicam, saj bi, če bi to storil, zanetil prepir. Le takrat, ko smo bili sami, nam je na različnih primerih, a bolj posredno kot neposredno, razlagal, kakšna je resnica,'' me poskušala popeljati v svoj svet Zinka.

Potem pa se je zgodila osamosvojitev. Dan, ko se je pričelo govoriti, da bo nova oblast pričela vračati prvotnim lastnikom njihovo premoženje, je bil za Zinkino že močno ostarelo mamo, kot balzam za dušo. Nemudoma je oživela, najela odvetnika, četudi je pred tem že vrsto let trpela zaradi različnih bolezni, tudi depresije.

''Oče jo je opazoval in zmajeval z glavo. Ravno je bil operiran na kolkih, s skromno pokojnino, ki jo je prejemal, si ni mogel privoščiti niti toplic, mama pa je že sanjala, kakšno gromozansko bogastvo nam bo ponovno padlo v naročje. Teta Poldka je bila že pokojna, njena otroka, ki sta živela v Franciji oziroma na Dunaju, sta se po dolgih letih ponovna znašla na našem pragu. Sploh se nismo poznali med seboj, saj je njuna mama, moja tetka Poldka, ubirala zelo samosvoja pota v življenju. Če na kratko povem- bila so povsem drugačna od tistih, bolj mogočnih, po katerih smo hodili mi. Čez noč je postala beseda ''denar'' osrednja misel vsakega trenutka dneva. Imela sem že družino, ni nam bilo hudega, saj sva imela oba z možem dokaj dobri službi. Ker sem bila bolj očetova hči kot mamina, so bile temu primerne tudi moje vrednote. Denar in bogastvo sta bila na zadnjem mestu. Evforije, v katero sta padli mama, na nek način tudi sestra, nisem razumela. Najprej smo dobili vrnjeno stanovanje, v katerem so naši predniki živeli pred drugo svetovno vojno. Mama se je nadejala, da bo, ko bo vstopila vanj, bilo vse na svojem mestu- od dragocenih omar, knjig, slik, kipcev, zaves, porcelana in še česa. Kako se je zmotila! Soočila se je le z golimi zidovi, ''vsebino'' so različni stanovalci- v njem so nazadnje živeli celo klošarji- že zdavnaj raznesli na vse strani. Nekdaj eminentna kopalnica, ki je vzbujala zavist, je bila le še kup razbite keramike, voda iz ''socialistične'' in zelo cenene pipe pa je kapljala na tla, da so se delale luže. Prišli so cenilci, ki so povedali svoje, na koncu se je nekdaj mogočna hiša za majhne denarje prodala najboljšemu ponudniku, ki je imel z zemljiščem svoje načrte. O tem, koliko energije, časa in psihičnih naporov so odnesli s seboj tudi vsi ostali postopki vračanja premoženja. Odvetniki so si meli roke. Veste, sila težko, skoraj nemogoče, je bilo prepričati stanovalce, da so živeli v hišah, ki niso bila niti njihova, niti državna. Soočali smo se s človeškimi usodami, nekatere so bile zelo tragične. Nepremičnine, ki so nam pripadale, je že zdavnaj načel zob časa, ker jih ni nihče obnavljal. V njih so živeli takšni, ki so sodili na skrajni socialni rob. Počutila sem se kot rabelj, ko smo zahtevali, da se izselijo. Na srečo so postopki trajali zelo dolgo, nekaj jih ni zaključenih še dandanašnji. Denarja se je kar nekaj nakapalo, sestri se je zaradi njega popolnoma ''utrgalo'', privoščili so si življenje na veliki nogi, kar je s seboj prineslo tako njej, kot vsej družini, več škode kot koristi. Denar še nikoli osrečeval ljudi, tudi danes ne. Namesto da bi živeli v miru, smo se pričeli prepirati, komu več pripada. Bilo je res grozno,'' pripoveduje Zinka.

V hiši, kjer danes živi, si je uredila nekakšno spominsko sobo, v kateri so našli svoje mesto spomini. Nekatere slike so zelo dragocene, saj prednikom, še pred vojno, pokojnine niso bile zagotovljene, zato so kupovali dragocenosti, tudi slike, katere bi, če bi zašli v finančne težave, tudi unovčili. Najdragocenejši je album (nihče drug ga ni hotel imeti), saj v časovnih zaporedjih prikazuje zgodovino njene rodbine. Iz albuma, ki sem ga tudi sama prelistala, se vidi oblačilna kultura, frizure, obnašanje pred kamerami. Nekatere fotografije Zinkine prednike kažejo tudi na počitnicah v Dubrovniku. Ženske stojijo ob filmskih avtomobilih in se smehljajo tistemu, ki jih je fotografiral. Na nekaterih fotografijah je videti otroške vozičke. Kot kaže, je bila tudi pred drugo svetovno vojno ''otroška'' prevozna moda raznolika, saj so bili nekateri zelo visoki, drugi bolj nizki. Otroci, ki sedijo v njih pa so lepo oblečeni.

Ko sem jo pobarala, če ve, kdo vse je na teh fotografijah, je zmajala z glavo. Morda bi vedela njena mama, a nje že dolgo ni več med živimi.

''Upala sem, da bomo iztrgali pozabi tudi kakšne zapise, nekje sem namreč slišala, da so v starih časih dekleta pogosto pisala dnevnike. A nič takšnega mi ni prišlo v roke. Ponosna pa sem na portret prapradeda, ki je bil narejen v naravni velikosti, pod njim pa se je podpisal nek nemški slikar, ki je bil v tistem času zelo znan portretist v Ljubljani. V enem od stanovanj so delavci pri podiranju stene našli skrito omarico, v kateri ni bilo drugega kot nekaj denarja brez vrednosti in moška ura na verižici. Le-ta danes krasi steno v spalnici.''

Zinka je vse življenje živela zelo razdvojeno. Zaradi psihičnih težav, ki jih je imela mama, je bila nenehno v strahu, da se bodo le-te podedovale tudi pri otrocih, bognedaj pri vnukih. Upa, da ji je vsaj s to dediščino prizanešeno.

''Moram priznati, da sem večino denarja, ki sem ga dobila – razdala. Nekaj tudi dobrodelno. Za otroke sem kupila stanovanja, malo sem potovala po svetu. raje živim od tega, kar sama ustvarim, s podarjenimi stvarmi ne maram imeti opravka. Da imam prav, vidim že pri sestri, ki se ji je po tistem, ko smo dobili vrnjeno premoženje, povsem utrgalo. Njej in možu. Kar se hitro pridobi, se tudi hitro stopi. Tako mislim,'' je še dodala.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Šahovska ura

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kolikokrat podarite rože sebi?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.