Veliko teh strahov je povezanih z zdravjem. Skoraj večina. Prav v zvezi z zdravjem je veliko neznanega, kako se bo odvijalo v prihodnosti. Lahko še tako zdravo živimo, pa kljub temu zbolimo. Bolezen se morda da pozdraviti, morda pa tudi ne. Bomo sploh prišli pravočasno do pravega zdravnika? Bodo takrat slišali naše težave in nas vzeli resno?
Vsi upamo, da bomo čim dlje živeli, se pa bo življenje vsakogar od nas prav gotovo končalo s smrtjo in prav nič ne vemo, kdaj in kako. Kakšna bo naša starost? Bomo obnemogli? Bomo našli pomoč, ki jo bomo potrebovali? Bomo lahko do konca sami odločali o sebi?
Živimo s samimi neznankami in ni čudno, če nas včasih popade strah. Pa bi radi imeli vse jasno vnaprej načrtovano in določeno. Ta strah pogosto izkoriščajo ponudniki najrazličnejših pomoči. Ponujajo vse mogoče, kar naj bi preprečevalo starost in odganjalo bolezen. In ljudje so pripravljeni plačevati, dokler le še imajo kaj sredstev. Seveda je laže plačevati, kot pa učiti se živeti z negotovostjo in z raznimi strahovi.
Verjetno ni nikogar med nami, ki se vsaj kdaj ne bi znašel pred vrtajočim vprašanjem, kaj vse se lahko zgodi. Prav nikomur to ni prihranjeno, se pa s tem srečujemo zelo različno. Če se človek zna iz življenja učiti, počasi spozna, da se za mnoge stvari, ki se jih zelo boji, potem najdejo rešitve, ki so lahko čisto drugačne, kot si je lahko predstavljal prej. Morda celo veliko boljše.
Zase lahko rečem, da poznam te strahove in da sem se v življenju tudi veliko naučila. Ne bilo bi pošteno, če bi rekla, da sem enkrat za vselej razčistila s tem. Vvedno znova se moram spopasti s temi strahovi in potem iz dosedanjih izkušenj najti mir. Že zelo zgodaj sem se morala učiti živeti z negotovostjo. Pri dvajsetih letih nisem vedela, kako bo moja bolezen potekala. Pa se je potem odvijalo veliko bolje, kot sem si upala pričakovati. Prav to mi tudi pomaga, ko se sprašujem za naprej. Zdaj se sprašujem tako, kot mnogi stari ljudje. Mi bo uspelo ohraniti pozitiven pogled na življenje, kar se mi zdi ena bistvenih stvari? Mi bo uspelo, da bom lahko sama odločala o sebi? Pravzaprav je narobe govoriti tako, ali mi bo uspelo. To še zdaleč ni samo moja zasluga, ampak sprejemam to veliko bolj kot dar. Dar, ki mi je dan in ga samo hvaležno sprejemam. Od mene je odvisno samo to, da ga vidim in sprejmem. Tudi takrat, ko se kaj dogaja drugače, kot bi želela.
Prav je, da si svoje bojazni in strahove priznamo in se vprašamo, kako z njimi živimo. Najslabše je, če se na zunaj delamo junaške, kot da teh strahov ne poznamo in jih mojstrsko pometamo pod preprogo. Potem lahko nekontrolirano ob nepravem času in na neprimeren način butnejo na dan.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)