"Nihče noče najine hiše," mi je pred kratkim potožila gospa, ki je bila prav žalostna.
Z možem imata tri otroke, vsi so že odrasli in živijo s svojimi družinami drugod. Prihajajo sicer na obisk, toda v hiši, kjer živita starša in v kateri so sami odraščali, pa nočejo ostati.
Starša pa se spominjata, kako zelo sta si prizadevala, da bosta zgradila dovolj veliko hišo, da bi lahko vsaj kdo od otrok živel v njej. Ni bilo lahko graditi, marsičemu sta se morala odpovedati.
Ali se otroci tega sploh zavedajo, se sprašujeta.
Ampak razumeti se da seveda tudi otroke. Odrasli so in si po svoje urejajo življenje.
Takšnih primerov, ko starša ostaneta sama v veliki hiši, je zelo veliko. Včasih se sicer tudi zgodi, da potem v lepem sožitju živijo skupaj, vendar je to bolj izjema kot pravilo.
Starši so lahko samo ponosni, da so svoje otroke vzgojili v tako samostojne ljudi, da se lahko odcepijo od staršev in prihajajo k njim samo na obisk. Če je treba, pa si drug drugemu tudi pomagajo.
Zato je prav, da starši s tem računajo že takrat, ko otroci odraščajo in si ne delajo utvar, kako gradijo zanje in kako bodo ostali skupaj.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Vsak dan pa svoje prijatelje na družabnih omrežjih razveseljuje z življenjskimi mislimi, ki spodbudijo k razmišljanju o vsakdanu. Zgornjo smo za vas izbrali za današnji dan.