Ste se že kdaj, ko ste preživljali nek lep dogodek, zalotili z mislijo, da je ta neponovljiv? Da je lepota pomladanskega cvetočega drevja na vrtu neponovljiva, saj se dogodi le vsako leto enkrat, za določen čas in vsako leto je malo drugačna, nikoli enaka, saj tudi vi niste več enaki. Ali pa ob preživljanju lepega praznovanja v krogu družine, ko morda obsedite nekje v kotu in opazujete dogajanje, ob tem pa se zavedate, da bo morda še veliko podobnih dogodkov, vendar nikoli več tak, kot je bil tokrat? Ali pa preživljate dan z ljubljeno osebo, ki jo po dolgem času zopet vidite in veste, da takega dneva, prav takega dneva, ne bo več? In še bolj aktualno, ko preživljate čas z dragimi ljudmi nekje na dopustu, ob morju in se ob tem zavedate, da prav takih dogodkov, občutij ne bo več. Bodo še poletja, seveda bodo, tudi lepa, vendar prav taka nikdar več.
Temu spoznanju, spoznanju o edinstvenosti trenutka, ki ga preživljamo, Japonci rečejo »ičigo ičie«, kar bi pomenilo edinstveni trenutek, trenutek, ki se na enak način dogodi le enkrat. Sama pismenka menda izhaja iz 16. stoletja, prvotno pa je bila namenjena obredu pitja čaja. Ja, obredu. Japonci so iz pitja čaja naredili obred, ki je poznan po vsem svetu. Drugi poznan obred, oziroma čas po ičigo ičie pa je čas, ko vzcvetijo češnje. To je poseben dan, ki se ga omenja v vseh japonskih medijih. To praznovanje se omenja že v 3. stoletju po našem štetju.
Prav tako ni nikoli prepozno, da sami vzcvetimo. Tudi starejši človek lahko vedno prične kaj novega, saj ni pomembno koliko časa še imamo pred seboj, temveč je pomembno, kaj s tem časom naredimo. Zopet se lahko kaj naučimo od Japoncev. Tam ni nič nenavadnega, da vas pri izstopu iz železniške postaje v kakšnem turističnem kraju čakajo veseli, ostareli Japonci, ki vam brezplačno nudijo vodenje po lokalnih znamenitostih in nasvete o urnikih vlakov, avtobusov in druge koristne nasvete. Veseli so, da lahko z vami vadijo pogovor v angleškem jeziku, ki so se ga pričeli učiti, ko so se upokojili in zapustili delo v pisarnah. Prav tako je znano, da v določenem kraju na Japonskem ljudje nadpovprečno dolgo živijo. Razlog pa je v njihovi vključenosti v vzgojo predšolskih otrok. Ostarele babice in dedki namreč prostovoljno hodijo v vrtce in tam otrokom berejo pravljice, jih uspavajo, se z njimi igrajo ali pa le poslušajo njihovo čebljanje.
V anglosaških državah rečejo temu »late bloomers« (pozno cvetenje). To so ljudje, ki svoj pravi razcvet doživijo v, za naše pojmovanje, visoki starosti. Ali kot je rekel znani angleški pisatelj Herry Bernstein:«Če ti je dano živeti, sam Bog ve, kaj si od svojega 90. leta sposoben narediti«. Sam je svoj prvi roman pričel pisati šele pri 93. letih. Tudi v naših krajih bi se našlo precej takih »late bloomersov«.
Če zavestno razmišljamo kako izjemen je vsak trenutek , ki se nikoli ne ponovi v enaki obliki, čeprav morda z istimi ljudmi, v enakem okolju, potem znamo bolj ceniti čas svojega življenja.
IČIGO IČIE, torej.
Vir: delno povzeto po knjigi »ičigo ičie, Japonska umetnost doživljanja nepozabnih trenutkov«, avtorja Hectorja Garcie in Fracesca Mirallesa
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.