V petek je v Centru Bahai v Ljubljani potekal dogodek, posvečen položaju žensk, tako v Sloveniji kot v tujini. V okviru kampanje »Our story is one« so gostili izjemna gosta, Farzaneh in Mammada Moghimija, bližnja sorodnika ene izmed desetih deklet, ki so bila pred štiridesetimi leti javno usmrčena v Iranu zaradi svoje vere. »Ubili so 10 žensk, najmlajša med njimi – Mona, je bila stara samo 17 let. Izvedeli smo, da so ženskam štirikrat ponudili, da se odpovejo svoji veri za svoje življenje, vendar so štirikrat odklonile. Če bi zanikale svoje ideje – predvsem idejo o enakopravnosti žensk, bi zanikale sebe,« opisuje Farzaneh, svakinja ubite Zarin.
Farzaneh in Mammad že celo leto potujeta po svetu v okviru akcije "Our Story is One" (Naša zgodba je ena), katere namen je ozaveščanje o pravicah žensk in spominjanje na te tragične dogodke. Njun obisk v Ljubljani je bil del globalne turneje, ki vključuje izobraževalne dogodke, delavnice in oglede dokumentarnega filma, ki prikazuje življenje in usmrtitve desetih deklet.
Zgodbe iz tujine
Poseben trenutek večera je bil, ko sta se preko videopovezave pridružili sogovornici iz Afganistana – mladi dekleti, ki sta opisali neznosno diktaturo, ki ju je oropala otroštva. Zgodbe je obiskovalcem omogočila vpogled v izzive, s katerimi se ženske soočajo v različnih kulturnih in družbenih okoljih.
»Ženske smo povsem izključene iz življenja. Vsakič, ko grem ven, me je strah – strah za moje življenje. V javnosti sploh ne bi smela obstajati, ker si ženska. Jaz pa hočem uživati v življenju, hočem biti otrok, hočem se voziti s kolesom, hočem hoditi na fakulteto. Od prevzema oblasti pred 3 leti, so univerze za ženske zaprte. Vem pa, da je izobrazba edina stvar, ki mi lahko pomaga, zato bom na vsak način poskušala priti do nje. Moje sanje, da bom nekoč živela mirno življenje, so še vedno tukaj,« svoj položaj opisuje eno izmed deklet iz Afganistana, ki je stara komaj 16 let.
Tudi Billie iz Mehike pravi, da je pri njih nadlegovanje pogosto: »Kljub temu, da že več let živim v tujini, še vedno vsakič, ko nekam grem, z ostalimi delim svojo lokacijo. V Mehiki je ravno v taksijih ugrabljenih, posiljenih in napadenih največ žensk. Nadlegovanje je prisotno povsod – v šoli, v službi …«
Kako je v Sloveniji?
V razpravi so sodelovale tudi številne ugledne gostje iz Slovenije. Sonja Lokar iz Ženskega lobija Slovenije je opozorila na številne izzive, s katerimi se ženske v Sloveniji še vedno soočajo, predvsem na področju enakih možnosti in pravic. Mag. Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem, je delila svoje izkušnje iz političnega sveta, kjer je še vedno premalo žensk na vodilnih položajih. Jana Czerny, certificirana inštruktorica Wim Hof metode, pa je izpostavila pomen duševnega in telesnega zdravja za doseganje osebne in družbene enakosti.
Raziskave kažejo, da slovenske ženske zaslužijo v povprečju manj kot moški, tudi če opravljajo enako delo. Poleg tega so bolj pogosto zaposlene na manj plačanih delovnih mestih in imajo večje težave pri napredovanju na vodilne položaje. V politiki so ženske še vedno premalo zastopane, čeprav so bile v preteklosti sprejete različne pobude, kot je uvedba spolnih kvot na kandidacijskih listah, da bi se to spremenilo. »Če se danes pogleda v parlament, imamo 40% žensk. Pa se je v vsakdanjem življenju kaj spremenilo? To se je spremenilo, da ne morejo vzeti tistega, kar smo si izborile do sedaj, kar imamo do sedaj. Da bi si izborile nove stvari, tako močne še nismo. Karkoli ženske želimo spremeniti, ne moremo kot posameznice, samo če se povežemo in smo zelo vztrajne. Vse naše bitke so maraton, nobena ne gre hitro. Tudi ko zmagaš, ta zmaga ni za vedno,« je povedala Sonja Lokar iz Ženskega lobija Slovenije.