Osamljenost je največkrat odraz globoke prizadetosti, ki izvira iz najzgodnejših let. Je odsev najzgodnejših zavrnitev, nerazumevanja, zlorab, nespoštovanja, zatiranja. Strahovi in nenehna ogroženost sprožajo oddaljevanje in aktivirajo obrambne mehanizme, ki tega človeka zavarujejo pred lastnim izničenjem. Osamljenost je stanje duha, ki hrepeni po sprejetosti, a je ne zmore sprejeti in niti obdržati. Je globoka in zastarana gnojna rana, ki jo je v starejših letih težje izčistiti, a najnovejše nevrološke raziskave potrjujejo, da je s psihoterapevtskimi tehnikami tudi to mogoče.
Problem osamljenosti se lahko najbolj pokaže kot:
- okrnjenost socialne mreže,
- neaktivnost in nevključenost v okolje v katerem živijo,
- slaba samopodoba, ki se z leti še slabša,
- večje doživljanje nemoči oz. doživljanje sebe kot žrtve,
- zatekanje v k hrani ali zavračanje le-te,
- poglabljanje v depresijo,
- izogibanje vsakršnim stikom oz. nezmožnost vzdrževanja le teh, …
V veliki meri vas lahko pahne v osamljenost občutek praznine, ki ga doživljate kot padec v brezno. Ta se najbolj izrazito pokaže, ko nastopi čas upokojitve. Nekateri ob tem doživijo hud stres, izgubo smisla in vrednosti. Kot najhujše, potožijo, je soočenje s samim seboj in z vsem tistim pred čimer so bežali celo življenje. Najbolj izraziti občutki, pred katerimi bežijo (in jih pri svojem strokovnem delu opažam), so predvsem občutki strahu, praznine, izločenosti, nezaželjenosti, pomanjkanja občutka varnosti, neljubljenosti, ... in kot sem že omenila, v večini vse to izvira iz zgodnjih odnosov. Ta pojav je še pogosteje prisoten pri moških.
Več je poti in možnosti, kako preseči občutke osamljenosti. V današnjem prispevku vam bom predstavila šest korakov kako se osvoboditi spon osamljenosti:
Prvi korak: Na samem začetku je potrebno prepoznati dejstvo, da imate problem in le-tega je potrebno razčleniti na način, da sploh veste za kakšen problem gre. Pomaga že, če se pogledate v ogledalo in ste iskreni sami s seboj, kar pomeni, da si priznate, da se navkljub temu, da je okrog vas 200 ljudi, počutite še vedno sami.
Drugi korak: V naslednjem koraku si lahko poiščete strokovno pomoč, skupine za samopomoč (če imate občutek, da ne boste zmogli sami) ali pa uporabite svetovni splet in začnete iskati rešitve. V primeru računalniške nepismenosti se lahko obrnete po pomoč v bližnjo knjižnico, kjer bodo z veseljem priskočili na pomoč (npr. poiščete bližnje društvo za upokojence, prostovoljne organizacije, športne organizacije, skupine za samopomoč …).
Tretji korak: Sledi analiza stanja, kjer bodite pri odgovorih iskreni in se je lotite poglobljeno. Pri tem naj vas vodijo naslednje trditve oziroma vprašanja:
- stanje socialne mreže (sorodniki, prijatelji, bivši sodelavci, sosedje, ...);
- pred katerimi občutki mislite, da ste bežali (strah, praznina, prezir, odtujenost, pomanjkanje občutka varnosti, …);
- od kod izvirajo ti občutki (koliko so ti občutki stari);
- koliko se počutite stare, ko najbolj intenzivno čutite osamljenost;
- komu v vaši družini ste najbolj podobni po občutkih osamljenosti;
- kaj je po vaše vzrok vaše osamljenosti;
- katere obrambne odzive ste razvili, da se vam ni bilo potrebno prej srečati z občutki osamljenosti (npr. zatekanje v delo, alkohol, zadovoljitev s površinskimi odnosi, za katere niste vedeli, da so le površinski, samozadostnost, …);
- kakšna je ocena vaših virov moči, da ste sposobni preseči občutke osamljenosti (ta točka nakazuje realno stanje in globino vašega občutka osamljenosti);