Že od nekdaj je babica Marica živela tam gor. Moj ded je takrat postavil nizko in ljubko hiško, tam sta živela srečno, tam se je rodila moja mati, nekaj let kasneje še moj stric Vinko, ki ga poznam le iz fotografij. Babi je bila lepa gospa. To vem, ker sem najraje, takrat, ko sem bila pri njej še kot mala punčka, gledala fotografije iz njenega albuma. In babi mi je vedno znova opisovala njeno življenje.
»Vidiš, tu sem še zelo mlada. Tvoj dedek je ravno postal moj mož. Vidiš, kako sva srečna in kako sva lepa. Še danes verjamem, da sva bila najlepši par daleč naokrog,« mi je govorila, ko sem imela pet let. Poslušala sem jo z odprtimi usti, si zamišljala, kako lepo je moralo biti nekoč babici in vrtala vanjo: »Babi, povej še, vse mi povej!«
»Tvoj ded je bil kapitan ladje. Imela sem najlepša oblačila, taka, ki jih ostale še videle niso, ostale so o njih le sanjale! Jaz, jaz pa sem jih nosila. Vsak dan drugo! Ko je ded prišel iz morja domov, je le s težavo nesel vse kovčke, vsa darila namenjena meni in verjemi, draga Lucija, bil je zelo močan!« je govorila babica in se vedno znova popolnoma vživela v svoje pripovedovanje. Kadar je govorila o svoji lepi preteklosti, je imela vedno poseben lesk v očeh.
»Tu se je najprej rodila tvoja mati. Bila je prav takšna, kot si ti! Oh, kako ljubka je bila in pridna! No, Vinko je za razliko od nje, takoj pokazal svoj nestanoviti značaj. Podoben je bil tvojemu dedku. Ni in ni našel miru. Že ko je bil otrok, smo ga večkrat iskali. Odtaval je in raziskoval in popolnoma pozabil na čas. Že takrat sem vedela, da bo šel po dedovih stopinjah. In res, ko je dopolnil osemnajst let, mi je nekoč povedal, da bo mornar, da bo potoval po svetu,« je kimala babica.
»Si ga še kdaj videla,« sem spraševala o svojem skrivnostnem stricu, ki se mi je smejal iz fotografije.
»Da, domov je prišel takrat, ko si se rodila ti. Prijel te je v naročje in te poljubil. Mala pikica, ti je rekel,« je kimala babi.
»Sem mu bila všeč?« sem vprašala z velikimi očmi.
»Zelo! Govoril je, da boš princeska! No, ostal je le nekaj dni, morje ga je vleklo nazaj. Od takrat le piše, pošlje fotografijo, to je vse,« je govorila babi.
»Ti je dolgčas po njem?« me je zanimalo.
»Zelo, toda kaj hočemo, takšno je življenje!« mi je povedala babi.
Ko sem imela petnajst let, je umrl ded. To je bil najbolj žalosten dan v mojem življenju. In kar je bilo še bolj grozno, Vinko ni prišel domov. Babica je jokala za dedom, jokala, ker sin ni utegnil priti k njej. Takrat je ostala sama v mali hiški in kadar sem le utegnila, sem odšla k njej.
Sama se ni kaj dosti spremenila. Odkar pomnim, je bila urejena. V njeni hiški je vedno dišalo, vedno je bilo čisto, povsod so bile rože. Babica je bila urejena, še vedno je nosila obleke, ki jih ji je prinesel ded.
In vedno sem vprašala po stricu.
»Pisal je, pred nekaj dnevi sem dobila njegovo pismo. Pravi, da je dobro,« je kimala babica. Razumljivo, še vedno ga je imela rada, bil je njen sin, toda odkar ni prišel na dedov pogreb, je z drugačnim tonom govorila o njem.
Ko sem bila najstnica in sva z babi pili čaj na njeni verandi, kjer se je v številna okna uprlo dopoldansko sonce, sem jo vedno prosila, naj mi da album, naj mi govori o sebi.
»Saj že vse veš, moj ljubi otrok,« je vedno vzkliknila babi.
»Ampak, tako lepo govoriš, občutek imam, da sem tam, ko poslušam tvoje besede,« sem ji rekla vedno in vedno jo je premagalo, da je govorila o preteklosti.
»No, tvoja mami je odšla od doma, ko ji je bilo komaj devetnajst let. Takrat je že nosila tebe pod srcem, pa mi ni upala takoj povedati. Spoznala je tvojega očeta, se vanj noro zaljubila in odšla za njim. Nisem bila jezna nanjo, vedela sem, kaj je ljubezen. Veš, tvojega deda so mi doma branili in pobegnila sem z njim. Vem, da če pride ljubezen, nobena stvar ni močnejša. Zato sem se raje sprijaznila, da tvoja mami odhaja, da je našla ljubezen. Vse je bilo lepo in prav, nekaj let,« je dodala babi.
Da, nekaj let. Ko mi je bilo tri leta, je očka odšel. Našel je drugo, preselil se je, z mami pa sva prodali hišo in se preselili v enosobno stanovanje.
»Čeprav sem takrat rotila tvojo mater, naj se preseli k meni, tu je dovolj prostora, ni hotela niti slišati. Hotela je biti samostojna,« je govorila babi.
»In še vedno sva tam,« sem dodala.
»Da, še vedno se stiskata v malem stanovanju! Še vedno bi lahko prišli sem,« je vihala nos babica.
»Sedaj pa še reci, da ti je dolgčas,« sem se hudomušno nasmehnila.