Jaz: nestrpnost, najraje bi pobegnila nekam, notranji klici po spremembi. Vendar še vedno glava v pesku, saj se bo vse rešilo. Ženske se pogosto drogiramo s partnerstvom, v katerega tiščiš namesto da bi reševal svoje probleme, ali pa probleme v odnosu. Perimenopavza je obdobje, ko imaš občutek, da si v prostem padu. Padaš, padaš..se pogrezaš skozi zrak navzdol. In dokler padaš imaš občutek, da še ni konec, da ni tako hudo, da je rešljivo oziroma da so rešitve na dosegu roke. Šele ko dosežeš dno veš, da je to dno, saj ni več kam. Šele takrat se pričneš vzpenjati. Vendar to pride kasneje in samo v primeru, če stvari ne rešuješ, ko je zanje čas.
Zamotiš se s partnerjem, s kuhanjem, trgovina, tv, služba. Kam naj se še skrijem? Potrebno se je bilo soočit s svojim življenjem, s seboj, vendar mi ni šlo najbolje. Nasprotno!
Moj dnevnik iz tistega časa je poln pozitivnih afirmacij, v stilu: postavljaj si cilje, čim bolj jasne, že doživete, vživi se vanje, pa se bodo uresničili. To so romantične iluzije. Morda je pri komu to delovalo, pri meni ni. Kot bi pričakovala, da bo nekdo prišel od zunaj in s čarobno palčko uresničil moje želje, cilje. Pa tako natančno sem si jih napisala, kot so mi svetovali. Nisem in nisem hotela uvideti svoje dejanske situacije. Da sem v slepi ulici. In to na skoraj vseh področjih svojega življenja. Da se vse okrog mene lomi, spreminja in da je nujno nekaj ukreniti.
To je pač moja karma, sem si rekla. In to je to. Torej sprejeti in nedelovati, »naj življenje prinese, kar mi je namenjeno«, tako učijo v novoduhovnih gibanjih. Kakšna neumnost in kako zelo skregano z zdravo pametjo! Lomilo pa se mi je na partnerskem področju (skregano z vrednotami), poklicnem (kaj je še preostalo od kariere, kaj sploh to je?), zdravstvenem (prevelika teža, predrakave spremembe), duhovno nazorskem (v kaj naj še verjamem?). Bila sem tudi izredno nataknjena, sitna, jezljiva, občutljiva in nemirna, nemirna. Če sem se le lahko, sem se kregala, pametovala itd. Če danes pogledam fotografije iz tistega časa vidim, kako sem pogosto spreminjala svoj zunanji videz: od kratkih las, daljših, svetle obleke, po zopet vsa v črnem. Enkrat poslovna eleganca, drugič totalen casual kar tja v tri dni. Ponovno iskanje same sebe, občutek izgubljenosti.
Naj se že nekaj zgodi in spravi moje življenje v red.
Vsak dan bolj sem se umikala vase. Občutek sem imela, da nisem več kos vsemu, kar se dogaja na praktično vseh področjih mojega življenja. V svoj zagovor lahko rečem, da nisem imela nikogar, na katerega bi se naslonila. Je pa verjetno to le izgovor. Kot sedaj vidim, bi se morala zanesti le nase in na svoj razum ter občutke v telesu. In jim verjeti. Pa kar ni bilo dovolj moči. Saj ne zmorem, ne znam..Kako bom sama, ne bo šlo. Glavo v pesek. Se bo že rešilo vse skupaj. Če bom le dovolj meditirala, verjela v svojo vizualizacijo, saj bo partner rešil vse skupaj. Nisem sprevidela, da je tudi sam izgubljen. Cena, ki sem jo plačala za takratni konformizem, je bila kasneje ogromna. Tako velika, da me je včasih spravljala na rob življenja.
Kaj napisati, da bi koristilo tistim, ki prihajajo v to obdobje ali pa so že v njem?
1. Ne pometaj več pod preprogo!
Predvsem odnosov in situacij v katerih si. Ne si govorit, da bo vse dobro. Pozitivne afirmacije ne pomagajo dosti, le reševanje nakopičenih problemov se prelaga na prihodnost. Potrebno si je iskreno pogledati v oči in pri tem uporabiti razum. Čustvom je potrebno dosledno prisluhniti, saj so smerokaz, pokazatelj, na katerih področjih je potrebno reševati zadeve in kje delujemo v nasprotju s svojimi vrednotami. So to odnosi v partnerstvu, v družini, s starši, otroci, prijatelji, je to služba, je to lastna kariera, vprašanje smisla, je to duhovna pot, zdravje, življenjski slog, nezdrave navade? Odločitve naj bodo plod razuma. In takrat šele, ko vam bo jasno, kaj storiti in se boste že postavili na novo pot, se bodrite s pozitivnimi mislimi. Na novih poteh boste gotovo potrebovale veliko poguma ter predvsem vztrajnosti. Ne ozirajte se levo in desno po pomoč. Ne bo je. In še to, kjer ni iskrenosti, ni mesta za vas. Poslušajte notranji glas, občutke v telesu. Reagirajte, rešujte, spreminjajte se. Ne bojte se. To je najpomembnejše. Ne se bati sprememb.
2. Zdravje. Skrajni čas! Telovadba, diete, zdravniški pregled. Kilogrami pod kontrolo! Ničesar ne zanemarite. Izredni pripomoček je lahko postenje. Pri hormonskem neravnovesju, spremembi razpoloženja in PMS je postenje ali vmesno postenje izredno učinkovito. Moje kolegice so se v času največjih telesnih sprememb ter duševnih travm, postile. Nekaj dni, ne več. Zelo so zbistrile misli ter ublažile simptome PMS. Menstruacija je namreč v tem času še lahko redna, lahko pa postane zelo močna in izčrpljujoča. Močne menstruacije, velika teža, depresija...to niso normalne stvari. To so signali, ki vam jih v tem času pošilja telo, da morate nekaj spremeniti: prehrano, slog življenja, okolje, svetovni nazor....spisek je dolg.
Torej, svoje zdravje vzemite resno pod vprašaj in uporabljajte koristi postenja.
Pomoč za simptome v tabletkah: če res ne morete drugače, jo vzemite. Na trgu se dobi marsikaj. Vendar le kot pomoč telesu pri prilagajanju na novo stanje zmedenih hormonov v telesu in ne dlje časa. Telo se namreč nanje navadi ter ustavi lastne procese, ki naj bi sedaj potekali po naravni poti. Hkrati nikakor ne spreglejte sporočilom, ki vam jih telo pošilja. Prisluhnite svoji notranji modrosti. Sama v predmenopavzi nisem jemala ničesar. No ja, če sem bila potrta, sem se najedla čokolade in je bilo bolje. Običajno ob sobotah ali nedeljah. Tega sicer ne priporočam, zdelo pa se mi je bolje, kot jemati hormonske nadomestke, saj sem čutila, da mi telo želi nekaj sporočiti, da me opozarja. Pa v družini imam rakava obolenja, tako da sem že zaradi tega bolj previdna.
3. Uredite vse odprte zadeve sedaj. Bolje, da ste sedaj vi aktivni v svojem življenju, kot da se prepustite življenju, da se prične vrteti okrog vas. Kasneje, čez nekaj let, ne boste imele pod kontrolo ničesar več. Pogoltnilo vas bo kot v vrtinec tornada. Vse tisto, za kar ste imele sedaj čas nekaj let, se bo poskušalo urediti v letu ali dveh. Intenzivnost dogajanja bo tedaj silovita. Sedaj je še nekaj časa, da uredite stvari v miru in tako kot vi želite, ter pod vašo kontrolo. Še vedno ste dovolj mlade, da zamenjate službo, otroci so že večji. Suvereno in iskreno se pogovorite s partnerjem ter skupaj rešujta svoj odnos. Če to ni možno, Adijo! Lahko se preselite, ne taktizirajte s premoženjem. Ne bojte se izgubiti socialne sredine, prišla bo nova. Vpišite se na fakulteto, ali se kako drugače izobražujte. Obvezno nekaj storite na področju svojega znanja. To izredno poveča občutek lastne vrednosti ter odpre nov svet. Izkoristite ta čas za stvari, ki vas mentalno zaposlujejo. To so signali, ne spreglejte jih sedaj.
4. Zmanjšanje stres. Stres je najhujši ubijalec. Če živite v stresnem okolju, se resno vprašajte, kaj lahko storite. Če situacije ne morete spremeniti, se umaknite na varno. Spremenite svoje okolje. Pa naj gre to za službo ali za domače okolje. Nič ni pomembnejšega na svetu od lastnega miru. Ni možno normalno preživeti ta leta, če ste neprestano v krču. Sedaj je še čas, da to storite na relativno miren način in pod svojo kontrolo. Kasneje to ne bo več možno. Rešujte svoje življenje. Sedaj gre zares. Če boste še naprej tiščale glavo v pesek, bo šlo le na slabše. Časopisi so polni novic o nasilju med starimi ljudmi, zakonci. Ne taktizirajte s premoženjem. Ni vredno vašega zdravja.
Zaprite TV. To vam bo takoj polepšalo življenje in pridobile boste nekaj ur na dan. Te ure lahko posvetite svoji duhovni praksi, hobijem, študiju. Delajte kar vas veseli in navdihuje. Sama živim brez tv že vsaj 10 let, moja mama pa več kot 20 let.
Torej: ne se bojevati s svojim telesom in ne ga zatrpavati s tabletami, da utišate njegove signale. Koristite vse, kar vam sodobna medicinska znanost sicer lahko da, vendar v osnovi mu prisluhnite, kaj vam sporoča. In sprejmite odločitve. Katere so prave? Tiste, ob katerih vas ne bo bolel želodec, ampak se boste dobro počutile.
Zaupajte mu.
Zaupaj svojemu razumu, sebi. Saj to je tvoje življenje. Kar boš vložila vanj, boš dobila nazaj. Ali, kot je rekel moj prijatelj: življenje ni škrto, zaupaj, da ima za tebe še shranjene lepe trenutke, le sam naredi prvi korak.
Vesna Cetinski, avtorica portala Lepa, zdrava, zadovoljna, bo svoje izkušnje delila tudi z bralci portala MojaLeta.si. Še več o njej pa boste našli tukaj in tukaj.