Potem je sedel na rob kavča in opazoval ženskin bledi obraz. Popolna neznanka. Kaj neki jo je prineslo v ta odročni božji kot, v snežne zamete … in to na božični večer!?
Jezus, Nado moram poklicati! ga je prešinilo.
Pobrskal je po vseh žepih bunde, a mobilnika ni bilo. Ga je mar pustil v avtomobilu pod strmino? Ni se kaj dosti menil za svoj mobilnik in včasih ga je imel po teden dni odloženega na katerem od sodov v kleti. Ni bilo potrebe, da bi se javljal in navezoval stike. Zdaj, ko bi ga pa res nujno potreboval, pa ni imel pojma, kje ga sploh ima. Krasno!
Kaj hudiča naj storim? je momljal jezen nase in na ves svet.
Ženska je prišla k sebi. Zmedeno je begala s pogledom po prostoru, po njegovem obrazu in se končno negotovo nasmehnila. Kako mlada je, je pomislil. V roke ji je potisnil skodelico čaja.
»Kaj se je zgodilo, da ste klicali na pomoč?« je potipal.
Srebnila je čaj, potem pa zjecljala: »Psi … mislim, da so bili štirje!«
»Kakšni psi? V okolici ni psov!«
»Pa so, dobro sem jih videla. Takrat je bilo še svetlo.«
»Trdite, da so vas napadli psi?« se je čudil.
»Zagnali so se vame in sem vpila, kolikor so mi dale glasilke. Eden me je ugriznil v nogo, ker sem ga brcnila …«
»Poglejva, če res.« Privzdignil je odejo in pretipal ženski noge. Res je bila hlačnica na desni nogi raztrgana in skozi je videl krvavo rano. Ni dobro, je pomislil.
»Nujno bi rabili injekcijo proti tetanusu ali steklini … mislim.«
»Dajte mi kakšen nož, da se znebim blaga okoli rane,« je odločno dejala, »pa mokro brisačo in žganje za dezinfekcijo, gotovo ga imate.«
Pohitel je in ji prinesel želeno. Z nekaj hitrimi potegi je odrezala hlačnico, umila rano in jo natrla z žganjem. Kot prava medicinska sestra. Ravno je hotel pohvaliti njeno spretnost, ko je krepko potrkalo na vhodna vrata. Tako, kot če kdo trka s celo pestjo.
»Sosed Dušan, sredi ceste si pustil nahrbtnik, poln plastenk z vinom,« je slišal gromki glas in potem že zagledal Frenkijevo od mraza zardelo lice. Sosed Frenki je bil edini, ki je vso zimo prebil gori v svoji napol zgrajeni zidanici – saj drugega bivališča ni imel. Živel je skromno, samotno, sanjaril o ženski in otrocih in bil vsem na razpolago, ko so potrebovali pomoč. Vinogradniška opravila je prevzemal za plačilo, marsikaj pa je postoril tudi iz gole človeške dobrosrčnosti.
»Stopi naprej in zapri vrata,« je naročil Dušan. Frenkiju ni bilo treba dvakrat reči. V sekundi je bil že čisto domač, že si je nalil šilce žganja in odložil plašč, kot da namerava ostati vso noč. Stopil je po okrašenem dnevnem prostoru, pokukal v kuhinjo, vihal nos, kot da raziskuje.
»Kaj imaš tujo žensko tu gori?« je šepetaje, sumničavo vprašal. »Voham dober parfum. Nada te ubije, če izve …«
Ni bilo rešitve, Dušan mu je moral povedati zgodbo o mladenki, ki so jo napadli psi. Frenkijev obraz je bil vse bolj rdeč in sijoč. Šla sta v spalni prostor, kjer je mirno ležalo dekle in se brez zadrege zastrmelo vanju. Frenki je tiho zažvižgal, kar naj bi pomenilo, da mu je zelo všeč, kar vidi.
»Pa kaj vas je prineslo sem v tem vremenu in še na božični večer?« jo je pobaral.
Pojasnila je, da je gostja v kmečkem turizmu 'Vinski hram' kakšen kilometer od tukaj, da je šla na sprehod, hotela je iti dol po klancu, da bi prišla do mesta, pa so jo prestrašili psi in je najbrž od groze in bolečin omedlela. Zvenelo je logično in prepričljivo. Frenki je menil, da bi bilo najbolje poklicati lastnika Vinskega hrama, ki bo gotovo poskrbel, da pridejo ponjo.
»Nimam mobilnika, tudi telefonske številke nisem prosila,« je skrušena priznala.
»Ne vem, kje je moj,« je čemerno priznal Dušan.
»Skočim domov po mojega,« se je brž ponudil Frenki in odhitel v temo. Ura je kazala deset minut do petih. Morda mu bo celo uspelo priti pravočasno domov, je pomislil Dušan. Nada mu bo odgriznila glavo, če ne prinese pijače … mislila bo, da se je v goricah zapil s katerim od znancev. To bi bila katastrofa, navsezadnje je božični večer!
Frenki se je vrnil z mobilnikom.
»Poklical bom policijo, pa naj posredujejo,« je sklenil, a ga je ženska ustavila.
»Poslušajta, gospoda, saj sem že kar pri sebi,« je bila odločna. »Če bi me vi, Frenki, pospremili gor do vinske ceste, bi bilo v redu, od tam bom zmogla sama. Saj ni taka rana! Kakšne stare hlače bi mi tudi prav prišle …«
Moška sta se spogledala in Frenki je bil brž za to, da pospremi dekle vse do kmečkega turizma, ne samo do splužene ceste vrh griča. Pospremil bi jo še veliko dlje, če bi bilo treba, je namignil. Počakala sta, da si je nataknila kavbojke s celimi hlačnicami, potem pa sta dekle in Frenki krenila v snežni metež.
Zdaj je bila zunaj že trda tema, nikjer žive duše in nikjer svetlobe. Kot da bi bili na robu sveta, čeprav je bilo mesto le dva kilometra niže v dolini.
»Kaj pa psi?« je zaskrbelo žensko.
»Najbolje bi bilo, da gremo vsi trije. Če se pojavijo, jih bova dva laže ugnala,« je menil Frenki. S kupa suhih polen jih je vzel nekaj in si jih zatlačil za pas.
Dušanu je bilo nerodno povedati, da ga bo žena zadavila, če ne pride pravočasno domov, torej je le stisnil zobe, zaklenil vhodna vrata in si tudi sam zatlačil nekaj polen v žepe in za pas. Luči je pustil prižgane, da se bosta s Frenkijem laže prebila nazaj do zidanice.
V gosjem redu so se napotili po strmini proti vinski cesti. Vsenaokoli se je vrtinčil čudno leden sneg, da je šumelo in pokljalo, kot bi hodil po gozdnih tleh po suhih vejicah. Sodra? Slab znak, še gazi bodo ledene in neprehodne. Se bosta s Frenkijem sploh lahko vrnila do zidanice?
»Zelo mi je žal, da sem vama v breme,« je tiho dejala ženska. Težko je hodila, zato jo je Frenki objel okoli pasu in bolj vlekel kot usmerjal v pravo smer.
Potem so prišli! Psi!
»Tiho!« je šepnil Frenki. Obstali so kot vkopani in vlekli na ušesa. Najprej je bilo slišati le enakomerno škrebljanje mnogih nog, nato pa tudi že sopenje živali in končno pridušeno renčanje. Živali so zavohale trojico pred seboj. Tri žrtve v trdi temi.
»Kaj bomo? Strah me je,« je zaječala ženska. Frenki jo je močneje prižel k sebi in se oklenil polen za pasom.
»Trije smo, ne bodo si drznili,« jo je miril.
»Vraga ne … cel trop jih je,« je siknil Dušan in se tudi oklenil polena. Pogrelo ga je ob spominu na fotografije poklanih ovac, ki so jih nekje na Gorenjskem raztrgali potepuški psi. Pred dnevi je videl posnetke na televiziji. Ovce ali ljudje – je za pse tu kakšna razlika?