Najprej pregledam elektronsko pošto. Ob nedeljah se fanta obvezno oglasita in zapišeta, kaj je novega, kaj se jima dogaja, kakšna presenečenja naj pričakujem. Jan živi v Ljubljani, kjer ima službo, skromno stanovanje in nosečo prijateljico. Odprem poštni predal, polna upanja, da bom končno izvedela, ali naj čakam vnuka ali vnukinjo. Pa ni niti besede o tem, samo da sta v redu, da veliko pešačita, kar je dobro za plod in bodočo mamico, da iščeta večje stanovanje in bi jima kakšna finančna injekcija prišla zelo prav. Verjamem. A recesija je stisnila v kot tudi naju, moža in mene, zelo razumevajoča in doslej jako velikodušna starša. Težko bo …
Edijevo sporočilo iz Maribora je bolj pisano. Še dva izpita sta mu ostala, a že pripravlja diplomsko nalogo, čez vikend pa bi rad potoval s prijatelji v Španijo, da si malo oddahne od napornega študija. Seveda – od napornega študija, pa kaj še! Dobili so letalske vozovnice po zelo ugodni ceni, in če bi mu lahko poslala kak evro za žepnino, bi mi bil zelo hvaležen.
Čudak, pomislim. Samo potoval bi, se zabaval in čakal na dobre priložnosti v življenju. Jan je mnogo bolj prizemljen, ve, kaj hoče in približno tudi to, kako bo svoje cilje dosegel. Edi, no, Edi je očitno svet zase. Zaželim si, da bi bilo kmalu konec vseh teh študijskih problemov in denarnih obveznosti, ki mi gredo že pošteno na živce. Časi so grozni. Mladi brez prave perspektive, brez možnosti zaposlitve, in kar verjamem, da so izgubljena generacija. Še sreča, da imava oba z Dušanom kar solidne dohodke, čeprav je Dušan že leto dni brezposeln. Dobiva nadomestilo in čaka na upokojitev, njegov dohodek skupaj z mojo plačo kar nanese. Tako zaenkrat uspešno vlečeva ta družinski voz, ki se z muko premika po napornih ovinkih …
Po branju sporočil sinov se potrudim še zbrisati reklamna sporočila, s katerimi me osrečujejo Dormeo, Tuš, Mana, Kompas ali kakšen tuj pošiljatelj. Tedaj se pojavi opozorilo, da sem prejela novo pošto. Že hočem pritisniti tipko za brisanje,ker mi je pošiljatelj povsem neznan, ko mi prst obvisi v zraku. Ime pošiljatelja je silno nenavadno, pritegne me. Kdo neki je? Odprem pošto. Berem … berem še enkrat … Debelo pogoltnem in osupnem. Onemim!
Med pripravo kosila za dva mi delajo možgani tristo na uro. Premlevam minule dogodke, kopljem po sledeh, tuhtam o vsem, kar sem morebiti prezrla, pa bi morala videti, biti pozorna, občutljivejša. Razmišljam, ali naj Dušanu kaj rečem o skrivnostni jutranji elektronski pošti ali molčim. Tako hitro se razburi, včasih popeni v nekaj delčkih sekunde. Ne, ničesar mu ne bom omenjala. Saj je samo slutnja, v bistvu ne verjamem, da bi moglo biti res. Preveč neverjetno je, preveč nedojemljivo zame.
»Greva na sprehod?« predlaga mož po kosilu. Zunaj je hladno, mokro, kot da se je megla namenila zlepiti nebo z zemljo v neskončni sendvič in oviti mesto v tančico mračne jesenske skrivnostnosti. Ne ljubi se mi preveč, a nekaj vendar morava početi, sicer se bo popoldan vlekel kot lepilni trak s pokvarjenega plastičnega koleščka.
Ovita v šal in s kapo na glavi sva kot potujoča svežnja, ki ju nosi v sivino …
»Kaj misliš, se bosta Jan in Eva kmalu poročila?« zinem na polovici prvega kilometra. Tišina med nama me zelo moti. Sem klepetave sorte in pogosto imam občutek, da nosim srce na dlani. Ne morem in ne morem zadrževati čustev v sebi. In misli. Mnoge to bega, celo nadležno se jim zdi. Tudi Dušanu.
»Dvomim … saj nimata denarja,« slišim godrnjajoč odgovor.
»Poroko običajno pripravijo in financirajo starši,« rečem.
»Pa imaš denar?«
»Nimam ga, a bi pač vzela kredit, kakšnih dva tisoč evrov naju ne bi ubilo, ne?«
»Kredit – v teh časih?Nimaš pojma, kakšne so ali še bodo bančne obresti.«
Groba sem, ko ga zavrnem: «Kar solidne prihodke imava. Ne bi smelo biti prehudo.«
»In čez leto dni, ko se tudi ti upokojiš? Kredit ostane …«
Pocukam ga za rokav, rekoč: »Dva tisoč evrov lahko odplačam v letu dni!«
Spogledava se. Morda sluti, da poroka starejšega sina in kredit zanjo nista tista osrednja tema, ki bi jo rada načela. Tako vrtajoče škili vame. Pomislim, da me pozna skoraj bolje kot jaz sebe. To pride z leti in če si dovolj pronicljiv.
Potem doda: »Kolikor vem, se sploh nočeta poročiti. Tako imata določene ugodnosti, ki bi jih s poroko izgubila. Dam jima prav. Poročen ali ne – saj po naših zakonih ni velike razlike.«
Zavijeva k potoku. Umazana rjava voda počasi leze po ozki, preveč zaraščeni strugi. Pomislim, da smo se kot otroci lahko v nekoč bistrem potoku celo kopali. Zdaj pa …
Vest me grizlja, pika in vleče proti tlom. Naj mu kaj omenim?
Ne, ne bom, ne še. Prenagljeno bi bilo. Oba bom razburila in potem naju bo obremenjevalo ves teden. Ne bom povedala, kaj me muči.