Divji ponedeljek. Vodstvo šole je imelo nalogo pridobiti vsaj petnajst delavcev, ki bi bili voljni iti v soboto na sindikalne demonstracije v Ljubljano. Ker nismo pokazali posebnega navdušenja, so si izmislili nekakšen žreb in 'padla' sem med petnajst izbranih. To me je spravilo v slabo voljo, tako da so še otroci v razredu čudno gledali vame. Spraševali niso, prišepetavali pa. Presneto, zadnje leto poučujem in zdaj me najdejo, da moram na demonstracije v prestolnico!Kot da bo to kaj rešilo. Če se je oblast namenila klestiti v javnih zavodih, ker država nezadržno tone, bo to gotovo izpeljala, če bomo demonstrirali ali ne.
V prosti uri sem obsedela v zbornici. Kolegici sta zasedli oba računalnika, namenjena učiteljem za delo, zato sem vzela v roke Nedelo in ga brez posebnega zanimanja prelistala. Misli so begale od Felicija Skrivača do Dušanove burne reakcije na moj izziv k soboti, ki jo bom morala preživeti sredi vesoljne gneče na Kongresnem trgu v Ljubljani …
Potem se mi je pa oko obesilo na čuden naslov na strani 23: Gej v družini je blagoslov. Avtor prispevka je zapisal, da je za Zapoteke, avtohtono prebivalstvo Mehike, nepopisna sreča imeti v družini dečka oziroma moškega – muxo – čigar videz in življenje nasploh sta stereotipno ženska. Družba jih ne zavrača, ampak občuduje. Piše tudi, da so mnoge matere srečnejše, če je njihov sin homoseksualec, kot če bi imele hčer; ona bi namreč v večini primerov zapustila družino, sin gej pa ostane praviloma doma.
Nenavadno. Nikoli mi ne bi prišlo na misel kaj podobnega.
Za vsak primer vtaknem časopis v šolsko torbo, morda pride prav.
Končno se ena od kolegic odlepi od računalnika, da lahko potešim svojo neznosno radovednost. Odprem svoj poštni predal. Ničesar novega. Potem pa … glej ga, zlomka! Sporočilo od Felicija Skrivača, prispelo ob 9. uri – a sporočilo je bilo že odpirano! Dušan! Spet si je drznil brati mojo elektronsko pošto. Presneti pujs! Najraje bi sedla v avto, se odpeljala domov in ga zadavila!
Ali pa … Odprem sporočilo. V njem je z modro barvo naveden link in pripisano: Preberite,razumeli boste.
Pritisnem na link in odpre se dokaj obsežno besedilo – članek iz neke strokovne revije – z izzivalnim naslovom, ki sem ga, odkrito povedano, pričakovala: Mama, ati … jaz sem gej.
Ob imenu avtorja članka mi preneha biti srce.
Petindvajset stopnic od vhodnih vrat v blok do stanovanja številka deset se je zdelo kot večnost. Stopala sem stopnico za stopnico in si želela, da Dušana ni doma. Samo to, da mi ni treba govoriti z njim, poslušati njegovih gnusa in odpora polnih besed, ki bi tokrat letele v natančno določeno tarčo z imenom in priimkom. Ne bi prenesla. Tisti hip tega ne bi prenesla.
Vrata v stanovanje so bila zaklenjena. Hvala bogu!
Na kuhinjski mizi je pustil listek s sporočilom: »Pridem pred večerom.« Samo toliko. Kam ga je odneslo, si nisem mogla niti približno predstavljati. Včasih je šel v gorice, v družinsko vinsko klet, tam mizaril ali izdeloval intarzije, drugič se je odpeljal do Bukovniškega jezera pri Dobrovniku in se sprehajal ali tekel … a danes, po branju članka, ga je najbrž vsega presunjenega odneslo še kam dalje …
Ves čas so me begale misli iz prebranega članka v reviji: »Kako povedati staršem? Staršem, ki si predstavljajo svojega sina v večini primerov kot bodočega skrbnega, odgovornega družinskega očeta, ljubečega moža … Nočna mora, če samo pomislim na trenutek resnice …«
Tako razmišlja moj sin. Tako sodi o naju? O Dušanu in meni? Se naju boji?Soočenje z nama in priznanje bi bilo zanj nočna mora?Ljubi bog, kako lahko tako razmišlja o naju, o meni?
Groza! Vse, kar se je nabralo od včerajšnjega jutra, se zdi res kot nočna mora. Kot da bi se življenje prekucnilo, kot da bi se vsa moja dosedanja prepričanja pod dotikom čarobne palice obrnila na glavo. Moj sin … gej?Ne, ne more biti! Kje sem bila, da nisem začutila, spoznala, dojela? Tudi Nina ni! Končalo se je s katastrofo! Kako, da doslej nisem niti pomislila na kaj takšnega? Sem zelo strpna oseba, med otroki v šoli sem se naučila razumeti vse mogoče vrste drugačnosti – doma pa sem popolnoma zatajila. Lahko sploh kaj popravim?
Tako rada ga imam, mojega fanta sivih oči in kodrastih svetlih las, polnega humorja, prebliskov, pozitivne energije … A je sploh pomembno, kakšna je njegova spolna usmerjenost, h komu je nagnjen, kam ga bolj vleče? Odrasel človek je in ima vso pravico, da se odloči, kakor misli, da je prav …
Misli me prebadajo, preskakujejo meje razumevanja, odklanjanja in zanikanja, tiščijo me, bolijo, da ne vem več, v katero smer naj razmišljam. Kaj bo z Dušanom? Že tako je sesut, izguba službe, ponižanje zaradi občutka nekoristnosti ga je potisnilo na dno vseh dnov …
Prekine me zvonjenje na vhodnih vratih. Nina je.
»Iz trgovine prihajam, ne bom vstopila. Povej mi, se je skrivnostnež kaj oglasil?«
Zadihana se nasloni na podboj vrat in se smehlja vame.
Vidim, kako smehljaj počasi usiha, izgine ali zaledeni na njenem licu. Gleda me …
S polomljenim glasom ji povem. Razgrnem vso bolečo resnico.
»Kje si bil?« tiho vprašam moža, ko ob sedmih, že v temi, odloži plašč, me objame in trdno stisne k sebi.
»V Mariboru,« prizna, potopi obraz v moje lase in dolgo molči.
»Brez mene? Zakaj si šel brez mene?«
»Ne vem, kar neslo me je …«
»In? Si govoril z Edijem?«
»Ja, sem.«
»In?«
»Težko mi je bilo, zdaj mi je še teže … A moral sem izdaviti svoje muke. Razumeš?«
»Poskušam razumeti. Kaj si mu pa rekel?«
»Da ga imava rada … da ga bova imela vedno rada, da je pred nami dolga pot … pred mano je dolga pot …upam, da me je razumel … res upam …«
Čutim, kako postajajo moji lasje pod njegovim obrazom vse bolj vlažni …