Takrat je večino prostega časa preživela na vrtu in negovala gredice. Velikokrat je bila tudi nagrajena, fotografije njenega vrta pa so bile objavljene v revijah in časopisih. Potem pa je mož nenadoma umrl, bilo ji je komaj malo čez štirideset let. Za hišo sta še zmeraj odplačevala kredite, tudi otroci še niso bili pri kruhu. Vsi trije so želeli študirati, štipendije ni bilo in po dolgih mukah in težavah je Štefka ugotovila, da ni druge rešitve kot da prodajo hišo in se preselijo bliže Ljubljani. Samo zaradi otrok. Da bodo lahko nadaljevali šolanje.
»To so bili hudi časi. Vsak, ki je v 70-letih naredil svojo hišo ve, koliko odpovedovanja je vložil vanjo! Vse tedne sem jokala, preden sem zbrala toliko poguma, da sem dala v časopis oglas. Kupcev sprva ni bilo veliko. Tisti, ki so prihajali, so želeli kupiti hišo na pol zastonj. Potem se je le našel zakonski par iz Kamnika. Bila sta videti prijazna in dobrega srca, saj sta kupovala hišo zase in za hčerkino družino. Hitro smo se dogovorili, denar so dali na roke, le ena malenkost v kreditu. Sama sem imela stanovanje že izbrano, saj so ga prodajali znanci, ki jim je umrla mama in je bilo zato stanovanje že kakšno leto prazno. Tudi otrokom ni bilo lahko, ko smo nalagali naše imetje na tovornjak. Hči se me je oklenila okoli vratu in me vprašala, če vem, kaj počnem. Prikimala sem ji. Seveda sem vedela! Hotela sem, da se otroci izšolajo, da živijo lepše kot jaz!« je pripovedovala Štefka, ki hiše, ki sta jo zgradila z možem, še zmeraj ne more iztrgati iz srca.
Življenje se je počasi uneslo, stanovanje je bilo sicer potrebno manjših popravil, toda bilo je dovolj veliko, da si niso bili v napoto. Na srečo so se otroci zavedali, kaj je mama naredila zanje in je niso razočarali. V šoli so bili pridni in medtem ko so oni študirali, je čas počasi tekel mimo in ne da bi vedela kdaj, je Štefka dobila odločbo za upokojitev.
»Bilo mi je komaj 52 let, bila sem še mlada in polna moči. Toda zakoni so bili neizprosni, šefi niso trpeli nobenega barantanja. Vsaka bi bila vesela, če bi bila na vašem mestu, so mi dejali. Pa sem šla. Roko na srce, na tisto službo niti nisem bila preveč čustveno navezana, saj je bila bolj kot ne izhod v sili in to potem, ko smo se že preselili v Ljubljano. Otroci so bili veseli, da jih bom pričakala doma, ko se bodo vračali iz šole. Ne rečem, saj mi je bilo lepo, ko sem videla, da so navezani name, a bila sem res še premlada!«
Toda Štefka se je znašla. Povsem slučajno je dobila delo v neki cvetličarni, ki je imela svoje prostore le streljaj stran od njenega stanovanja. Sprva je le pospravljala in zalivala rože, potem pa, ko je šefinja ugotovila, da se na rože spozna skoraj tako dobro kot ona, ji je zaupala še kakšno bolj odgovorno delo.
»Medtem ko sem gledala otroke, kako se učijo, mi je padla na misel ideja, da bi tudi sama šla v kakšen tečaj. Postala sem negotova, saj sem se spomnila, da moje osnovnošolsko spričevalo ni bilo kaj prida. Vseeno sem poskusila. Toda na različnih tečajih, ki sem jih potem naredila, ni nihče vprašal po minulem znanju. Ves svoj prosti čas sem tako namenila rožam. Začela sem delati šopke, bila sem zelo uspešna in ljudje so radi segali po mojih lepih, toda preprostih aranžmajih. Zdelo se mi je, da sem srečna in zadovoljna. Na prvi pogled mi res ni nič manjkalo ...«
To si je govorila čez dan, do večera, ko je sama legla v posteljo. Takrat jo je prešinilo, da je že več kot deset let druga polovica prazna in mrzla in da ni nikogar, ki bi ji ponudil toplo ramo, da nanjo odloži skrbi, ki so se ji nabrale čez dan.
Toda, ko je napočilo jutro, jo je postalo sram takih misli. Kaj bi rekli otroci, ko bi vedeli, kaj se mi mota po glavi, si je govorila in zgodilo se je celo to, da se jim ni upala pogledati v oči. Kljub temu pa je želja po prijateljstvu z moškim vedno bolj rasla.
»Bog mi je priča, da sem bila moževemu spominu zvesta več kot deset let. Niti na kavo nisem šla z nikomur. Potem pa je pričel spomin nanj bledeti, še obraza se nisem mogla spomniti, ne da bi pogledala na fotografijo, ki sem jo imela obešeno v kuhinji. Preden sem zaspala, sem prosila njegov spomin, naj mi ne zameri pregrešnih misli. Naj me ne kaznuje zato, ker si želim moških rok, ki bi me vzele v objem,« reče Štefka sramežljivo.
Vsi, ki so jo poznali, so trdili, da skriva svoja leta, zmeraj so ji prisodili vsaj pet let manj. Včasih se je zgodilo, da ji je kakšen gospod v cvetličarni poklonil cvet, vendar je bilo to tako redko, da ni bilo vredno omembe. Počasi je spoznala, da pri njenem načinu življenja sploh nima nobene možnosti za nova poznanstva.
»Zjutraj sem vstajala že pred šesto, da sem otrokom pripravila zajtrk, preden so šli v šolo. Potem sem pospravila po stanovanju, prinesla bolni sosedi kaj iz trgovine in dopoldne je bilo mimo kot blisk. Ker so otroci prihajali iz šole ob različnih urah, sem morala kuhati tako hrano, da je lahko počakala na štedilniku. Sredi popoldneva sem odhajala v cvetličarno, še prej pa sem pripravila najnujnejše za večerjo, če bi slučajno bila pozna. Nisem hotela, da bi bili zaradi mojih obveznosti prikrajšani za karkoli. Zvečer se nikoli nisem vrnila pred deveto, takrat smo le še malo poklepetali in ob desetih smo bili zmeraj že v postelji.«
Nekoč jo je šefica iz cvetličarne povabila na ekskurzijo na Štajersko. Želela je, da bi si tudi Štefka ogledala kmetijo, kjer so sušili sadje in rože.
Štefka se je najprej prijela za glavo. Zdelo se ji je nemogoče, da bi bila ves dan odsotna. Kdo bo pa otrokom pripravil kosilo, je zatarnala, da so jo še druge uslužbenke začudeno pogledale. Ja, bodo pa pizzo jedli, se jim je zdelo samo po sebi umevno, le Štefki ne. Bila je prepričana, da počne nekaj prepovedanega, ker pušča otroke same doma.
»Mami, saj smo že odrasli,« so jo le-ti potolažili.
Toda Štefka še zmeraj ni mogla iz svoje kože. Pozno v noč jim je pripravljala hrano, da ja ne bodo lačni, ker nje ves dan ne bo doma.