Mamo so s temi svojimi nasveti že popolnoma zbegali. Eden ugotavlja, da je zbolel zato in zato, drugi ugotavlja, da je bilo natančno tako kot pri njegovem znancu, ki je čez dva meseca umrl. Tretji najbolj ve, kaj mora sedaj jesti. In tako naprej, vsak prihaja s svojim nasvetom, ki po njegovem prav gotovo drži. Vsi pa vidijo bolnika že tako rekoč v grobu in se tudi tako pogovarjajo, čeprav je še poln moči. Mama že ne ve več, koga naj posluša in bi najraje nikomur več ne odprla vrat.«
Zamislila sem se nad temi sosedi. Tudi sama poznam veliko takšnih ljudi. Navadno ob njihovih zelo »prepričujočih« razlagah kar obmolknem. Tudi preglasili bi me, če bi kaj rekla. Vsa medicina je ob njih čisto nemočna.
V srečevanju z bolniki sem se naučila, da stvari niso nikoli črno-bele, da je vsak bolnik svet zase, da se niti dveh ne da povsem primerjati in iz tega z gotovostjo reči, kako bo bolezen potekala. Vem tudi, da vedno lahko z bolnikom upam in da nimam nobene pravice bolnika kar odpisati, pa naj ima še tako resno diagnozo. Vem tudi, da izvidi povedo o bolniku le del resnice, ki je veliko večja od tega, kar lahko zajamemo v merljive podatke.
Ko se kot sosedje, prijatelji ali znanci srečujemo z bolniki, se sprašujemo, s čim jim lahko najbolj pomagamo. Prepustimo strokovne nasvete tistim, ki so za to najbolj usposobljeni, sami pa raje priskočimo na pomoč z znamenji človeške pozornosti in naklonjenosti. Znamenje takšne pozornosti je včasih tudi to, da smo tiho.
Pa tudi bolnikovim svojcem priporočam, da nasvetov »dobrohotnih« sosedov raje ne poslušajo preveč. Škoda je, če se pustijo zbegati ob mnogih nasprotujočih si mnenjih, ki so včasih sprta z vsako logiko. Skoraj tako kot kokošja juha, ki jo omenja Anthony de Mello: Sredi predstave v vaškem gledališču se je zavesa nenadoma spustila in ravnatelj je stopil pred občinstvo »Gospe in gospodje,« je rekel, »v globoki žalosti vam moram sporočiti, da je glavni igralec, vaš veliki in ljubljeni župan sam, v garderobi pravkar doživel srčni infarkt in umrl. Zato smo prisiljeni prenehati z igro.«
Ob tej novici je v prvi vrsti vstala obilna gospa srednjih let in razburjeno zakričala: »Hitro! Dajte mu kokošjo juho!« »Gospa,« je rekel ravnatelj, »srčni napad je bil smrten. Mož je mrtev!« »Dajte mu jo vendar takoj!« Upravitelj je bil obupan. »Gospa,« je dokazoval, »kaj bo kokošja juha pomagala mrtvemu človeku?« »Mu bo mar škodovala?«
Prav takšni se mi zdijo včasih mnogi ljudje s svojimi nasveti.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)