Razmišljanja: Odločati se moraš sam

Za vse, kar se nam zgodi, zelo radi krivimo druge. Pri zdravju in bolezni je to še prav posebno prisotno. In prav tu je pomembno, da se zavemo, da so naše osebne odločitve bistvenega pomena.
Pogosteje moramo misliti na to, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da se, kadar je le mogoče, odloča sam o preiskavah in o zdravljenju. (foto: freepik.com)
Pogosteje moramo misliti na to, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da se, kadar je le mogoče, odloča sam o preiskavah in o zdravljenju. (foto: freepik.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Res je veliko stvari v življenju, na katere ne moremo vplivati in jih moramo sprejeti takšne, kot so. Od nas samih pa je odvisno, kako bomo ob vsem, s čemer se srečujemo, živeli, kakšen bo naš osebni odnos do vsega. Pojavi se bolezen, ne da bi bil kdo kriv za to, od nas pa je odvisno, kako bomo z boleznijo živeli in kako bomo sodelovali pri zdravljenju.

To odločanje ni vedno preprosto. Človeka vedno lahko zanese v eno ali v drugo stran. Ko se na primer pri človeku začno neke težave, so odzivi na to lahko različni. So ljudje, ki bodo tekli k zdravniku pri vsaki malenkosti, tako, da se nazadnje lahko zgodi, da jih zdravnik takrat, ko bo stvar resna, sploh ne bo več jemal resno. Spet drugi se zlepa ne bodo spravili k zdravniku in bodo še in še odlašali, tako da nazadnje lahko pridejo prepozno. Možni sta obe ti skrajnosti in nobena ni dobra. Najti je treba tisto pravo mero, tako kot povsod. To je možno samo, če se že od malega učimo prisluhniti sebi in  tako zaznati spremembe, pri katerih moramo poiskati pomoč. To je možno samo, če se pretirano ne bojimo zase pri vsaki najmanjši malenkosti, tudi takrat, ko nimamo razloga za to.

Pri vsaki bolezni je dobro, da dobi bolnik čim bolj realno informacijo o bolezni in o zdravljenju, tako da lahko ve, kaj sme pričakovati in kaj ne. To ni vedno lahko. Povedano mora biti tudi tako preprosto, da lahko vsak razume. Največkrat ljudje prepustijo zdravniku, da on odloča o poteku zdravljenja, kar je tudi razumljivo. Včasih pa se pojavi v  bolniku dvom in občutek, da bi se moral odločiti drugače. Morda je to težko razložiti navzven, ampak tako se mu zdi. Včasih, ko se je treba odločiti za operacijo, ali za obsevanje ali kemoterapijo. S takšnimi bolniki sem se nekajkrat srečala. Vedno sem se dolgo pogovarjala z njimi in jim povedala, kaj se meni zdi najbolje zanje, po vsem, kar medicina o tem trenutno ve. Odločitev pa je seveda pri vsakem človeku njegova in to je treba spoštovati. Zavedati pa se mora, da s tem sprejema tudi vso odgovornost zase in da se potem ne more pritoževati, da se je odločil tako. Sem in tja sem si želela, da bi bilo več bolnikov, ki bi bili pripravljeni sami odločati se zase. Največkrat se je potem izkazalo, da je bila njihova odločitev prava. Verjetno so v sebi slutili, da je tako.

Nikoli, razen pri otrocih in pri nezavestnih ljudeh, pa se ne morejo in  ne smejo drugi, navadno bližnji svojci, odločati, kako naj bi potekalo zdravljenje. Nekateri to tudi želijo, na primer žena za moža, otroci za starše ali podobno. Včasih se celo zdi, kot da iz bolnika naredijo nemočnega dojenčka, ki se mora povsem prepustiti drugim. Sem in tja pa se tudi zgodi, zdravnik od svojcev pričakuje odločitve, ki jih da lahko samo bolnik.

Velikokrat pomislim na zgodbo, ki mi jo je pred mnogimi leti pripovedovala medicinska sestra. Mama je bila že stara in hudo bolna. Imela je levkemijo in je ležala v bolnišnici. Pravzaprav je umirala. Zdravnik je hčerki, medicinski sestri, rekel, da ji lahko še da kemoterapijo in je tri procente možnosti, da bo pomagala. Odločiti pa se mora hčerka. Zanjo je bila ta odločitev zelo težka in se je nazadnje s težkim srcem odločila za kemoterapijo. Mama je po treh dneh umrla in zdaj si je očitala, da je bila kriva za njeno smrt. Prav tako pa bi si očitala tudi, če bi se odločila proti kemoterapiji, ker bi mama tudi v tem primeru umrla. Zdravnik te odločitve nikoli ne bi smel prepustiti hčerki. Mama je bila še toliko pri sebi, da bi se moral pogovoriti z njo in dobiti odločitev od nje. Seveda pa bi bil pogovor z bolno staro gospo za zdravnika težji kot s hčerko, medicinsko sestro.

Pogosteje moramo misliti na to, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da se, kadar je le mogoče, odloča sam o preiskavah in o zdravljenju.

Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)        

Morda te zanima tudi:

Naši strahovi - česa se bojimo?

Če nam kdo reče, da se ničesar ne boji, mu ne moremo ve...

KOLUMNA: Rezervni načrt

Ostajamo doma, trošimo manj, niti do frizerja ne bomo ...

KOLUMNA U3ŽO: Kako deluje delovni spomin dislektikov?

Ko pišem, se mi zdi, da obstajam, da sem živel, da živi...

Slovenski farmacevt ogorčeno: V lekarno pošiljate dedke in babice!

Kljub temu, da so sedaj pravila, s katerimi v Sloveniji...

Razmišljanja: Zapovedana sreča

O sreči imamo veliko napisanega in o sreči lahko razmiš...

KOLUMNA. Ostanimo doma

Koliko stvari se zdaj da doma postoriti, od vrta do čiš...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.