Hrana je zelo povezana tudi z boleznijo. Ko je človek zelo bolan, navadno težko je in malo poje, zato je seveda pomembno, da je tisto malo kvalitetno. Zelo pogosto pa se dogaja, da svojci silijo bolnika, naj bi še in še jedel, čeprav ne more. Hrana tako postane nekaj centralnega, okrog česar se vse vrti. V hrani in v hranjenju je potem zajet ves odnos do bolnika, vsa skrb zanj in mnogi so prepričani, da bodo bolnika s primerno hrano pozdravili. Če si bolnik v bolnišnici zaželi domače juhice, ni pomembna samo juhica, ampak dom kot dom, tisti, ki jo z ljubeznijo pripravi in prinese. Seveda pa v tej skrbi ne smemo pretiravati in moramo pustiti, da bolnik sam odloča, kaj in koliko bo pojedel. V skrbi za bolnika lahko postanemo tudi preveč posesivni in to se pokaže prav pri hrani.
Način hranjenja lahko postane patološki, če pomislimo na motnje hranjenja kot je na primer anoreksija. Na zunaj gre za motnjo hranjenja, v bistvu pa je za tem še veliko več v odnosu do življenja, do sebe in okolice.
V zadnjem času pa je vedno več ljudi skoraj obsedenih od »zdrave« prehrane. Izhajajo cele knjige, kaj vse in kako je treba jesti, da bo človek ostal zdrav. Zraven je treba dodati morda še kakšne prehrambene dodatke, ki jih reklamirajo nekatere firme. Vse to je največkrat tudi »znanstveno« dokazano. Potem se na primer zgodi, da nekaj časa prepovedujejo paradižnik, čez nekaj časa ga spet priporočajo. Podobno se dogaja še z marsičem drugim. Nekaj časa priporočajo margarino, potem jo spet odsvetujejo. Ljudje pa vse te nasvete skrbno prebirajo in se ravnajo po njih. Samo da bi bili zdravi. V zadnjem času se veliko govori prav o odvisnosti od hrane. Pa nastane spet nova niša, kjer ljudje lahko služijo. Ukvarjajo se z ljudmi, ki so odvisni od zdrave hrane.
Potem pa se zgodi, da zboli za rakom na črevesju nekdo, ki se je dobesedno držal vseh navodil in ljudje ne morejo verjeti, da je to sploh možno. Takih in podobnih primerov bi lahko našteli še in še.
Seveda je hrana zelo pomembna, tudi kaj in koliko jemo. Pa ni treba prav nič posebnega. Ljudje so to že od zdavnaj vedeli, ne da bi o tem kaj veliko govorili. Že prastara modrost, ki velja za vse, pravi, da je vse v meri. Tudi za hrano. Z ničemer ni dobro pretiravati. Tudi če kdaj poješ kaj takega, kar ni ravno najbolj priporočljivo. Samo, da to ni vsak dan in da tega ni preveč. Če tako živiš, si tudi veliko manj obremenjen s tem, kaj smeš in česa ne smeš pojesti, zraven pa še v kakšnem zaporedju.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)