Človek, ki izreka takšne komplimente, se verjetno ne zaveda, da bi bilo pravzaprav slabo, če se človek v petnajstih letih ne bi prav nič spremenil. To bi pomenilo, da je takrat obstal, nehal živeti. Laže bi to verjetno razumeli, če bi petnajstletniku rekli, da je prav tak, kot je bil pred desetimi leti. Verjetno bi zelo protestiral. Če pa bi bilo to res, bi pomenilo, da je nekaj hudo narobe. Enako velja tudi za druga starostna obdobja, samo malo manj izrazite so te spremembe.
Včasih res dobiš pri kom občutek, da se od takrat, ko sta se zadnjikrat srečala, ni veliko spremeni, še vedno je poln življenjske energije. Ko z leti prenehajo določene skrbi, na primer za otroke, za službo in podobno, veliko ljudi res kar zaživi, tako da jih je veselje videti. Če pa se malo več pogovarjaš z njimi, vidiš spremembo. Sprememba ni vedno negativna, lahko je tudi zelo pozitivna, klub temu, da se leta nabirajo.
Človek z leti lahko raste v življenjski modrosti in začne mnoge stvari sprejemati bolj sproščeno, tako da ga marsikaj ne obremenjuje več. To ga lahko na videz dela celo mlajšega. Seveda to ni vedno tako, lahko pa je. Lahko pa se dogaja tudi drugače. Človek postaja vedno bolj zagrenjen in nezadovoljen, sebi in drugim v breme. Nekaj tega se kaže tudi navzven. Za katero pot od obeh pa se bo človek odločil, je odvisno od njega. Nihče se ne more namesto njega odločati, kako bo gledal na življenje, kako ga bo sprejemal. Prvi bo rekel, kako je hvaležen, da je prišel do te starosti, drugi bo stokal, kako hudo je, ker je star. Oba sta morda enako stara, v približno enaki fizični kondiciji. Zanimivo bi bilo slišati, ali sta že prej razmišljala o tem, kakšna želita biti kot stara človeka.
Na misel mi prihaja fotografija obraza starke, ki je poln gub. Zguban obraz, ki zelo zadovoljno gleda v svet. Vsaka guba ima verjetno svojo zgodbo. Ne vem, kakšen bi bil ta obraz brez gub. Verjetno ne tako lep, tako bogat, tako zgovoren. In vendar se vsa ogromna kozmetična industrija po vsem svetu bori proti gubam in prepričuje ljudi, da jih morajo preprečiti. Ljudje pa žal kar nasedajo in plačujejo in nazadnje niso več to, kar dejansko so.
Na svetu je vedno več ljudi, tudi vedno več starih. To postaja že pravi svetovni problem. Vedno več domov za stare gradijo, pa varovanih stanovanj, vedno bolj pa se zavedajo tudi, kako dragocena je pomoč na domu, tako da ljudje lahko čim dlje ostanejo v domačem okolju. Ob vsem tem pa se mi zdi, da se nikjer ne lotevajo najpomembnejše stvari. Ljudje bi se morali veliko bolj pripravljati na starost, že od otroštva naprej. Ne kot na nekaj, česar se moramo samo bati, ampak kot na zadnje obdobje našega življenja, ko zaživi v nas vse tisto, kar smo se celo življenje učili in spoznavali.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)