Berta (1919): ''Odraščala sem v strogi patriarhalni družini. Imela sem še šest sester, sedmi otrok, bratec, ki se je rodil, ko sem bila že poročena, pač ni mogel ničesar prispevati k mojemu znanju o spolnosti in o razlikah med moškim in žensko. Oče je bil zelo pobožen mož, veliko smo molili, vsak večer, zjutraj, pred kosilom. Hlapca se z nami, dekleti, nista smela družiti. Tudi jedla sta v veži, nikoli za skupno mizo. Oče je skrbno pazil, da se naša ušesa ne bi umazala. Ko smo se enkrat na mesec skopale v škafu, smo imele na sebi spalno srajco, vedele smo, da se ne smemo dotikati med nogami, niti po prsih. Spominjam se, da mi je roka včasih vendarle zašla tja dol, a sem se potem dolgo časa umivala pri koritu, ker sem se sama sebi gnusila. Pri osemnajstih sem spoznala bodočega moža, Filipa. Na obiske je prihajal ob nedeljskih popoldnevih. Nikoli se ni zgodilo, da bi bila sama. Enkrat sem zalotila starša, ko sta se pogovarjala o meni in bodočem zetu. Mama je očetu očitala, da je preveč strog. Ne vem, če ji je sploh kaj odgovoril, slišala sem le pljosk, kar mi je dalo vedeti, da jo je udaril po licu. Radovednost, zakaj je potrebno imeti toliko skrivnosti, mi je - kakšen teden pred poroko - potešila mama. Skupaj sva šli pomerjat poročno obleko in med potjo je ves čas mencala, se izogibala mojim pogledom, končno pa le zinila, da se bo v kratkem zame vse spremenilo, da bo postal Filip moj gospodar in mu bom morala v vsem ustreči. Zasmejala sem se, češ, da bi to že danes rada naredila, a ne morem, ker že po treh urah odide domov. Mama je postala rdeča v obraz, zabliskala je z očmi, a se je še zadnji trenutek ugriznila v jezik. Bila sem res trapa, v mislih sem imela povsem vsakdanje stvari in ne tistih, kot mama. Nekaj časa sva hodili molče, potem pa spet začne razpredati o tem, kako bom morala biti možu pokorna in kako ne bom smela reči ne, če bo zvečer zlezel name in zahteval, naj se mu vdam. Nagonsko sem zaslutila, da jo moram dobro poslušati. Ko je videla, da nič ne rečem, je zbrala korajžo in mencaje nadaljevala, da me bo bolelo, da bom malo zakrvavela, a da bo verjetno hitro konec, ker je Filip mlad in zdrav. Potem pa še - z veliko muko - doda, da mi bo vtaknil tisto moško reč med noge, da je ženskam tako pač usojeno, da morajo potrpeti, ker drugače si nakopljejo na glavo moževo jezo, pa še greh naredijo, če se branijo. Resnici na ljubo, približno sem vedela, kakšno je tisto med nogami, kar imajo moški, včasih sem mimogrede opazila pri očetu, ko si je snel predpasnik, pa se mu je ''posvetilo'' v razporek. Kljub mamini skrbi sem z vso nestrpnostjo čakala na poročno noč.
Ohcet je bila zelo živahna, imeli smo veliko žlahte, ki je že zarana prispela od blizu in daleč. Prišla sta tudi muzikontarja, številni otroci sosedov in sorodnikov pa so se lovili okoli hiše in po kozolcu. Poročni obred je bil zelo lep, jaz sem bila živčna in nervoze se nisem znebila niti potem, ko se je pričela gostija. Z radovednostjo in nestrpnostjo sem čakala, da bova s Filipom sama. Pri nas je bilo v navadi, da se mladoporočenca lahko izmuzneta točno ob treh, to sva naredila tudi midva. Umaknila sva se v zgornjo sobo. Na zakonski postelji so se v soju petrolejke bleščale nove rjuhe, Filip je stopil k oknu, da sem se slekla iz poročne obleke in jo obesila v omaro. Potem me je nerodno objel, ter močno stisnil k sebi. Spodaj, pod trebuhom, sem začutila njegovo telo, ki je bilo trdo in neka stvar je vedno bolj štrlela proti meni. Mož mi je predlagal, da se uleževa, ubogala sem ga, potem se je on ulegel name. Dovolil mi je, da sem se ga oklenila okoli hrbta, ko se je s spodnjim delom pričel grobo drgniti obme. Vedno glasneje je sopel, kar naenkrat pa mi je razširil stegna in se z vso močjo zaril vame. Od nepričakovane bolečine sem na ves glas zakričala, toda v hipu je bilo vsega konec. Oči so se mi napolnile s solzami, počutila sem se umazano, točno tako, kot mi je namigovala mama.
Ne vem, če je postopek trajal minuto, vseeno pa je Filip ves ponosen izjavil, da je bilo za prvič kar dobro. Zgrozila sem se. Če je bilo to, kar je bilo, dobro, kako bo šele takrat, ko ne bo toliko dobro?
Zmeraj je bila noč, oziroma tema, ko je mož legel name. Prva leta se je to dogajalo vsak dan, pozneje pa ne več tako pogosto. Po porodih so se moje reči tam spodaj malo razširile, tako da me ni več bolelo. Filipa sem imela zelo rada, on pa mene. Nikoli me ni udaril, ni mi gledal pod prste, koliko denarja porabim, tudi otrok ni tepel. Tudi midva sva ohranila lepo navado,da sva vsak večer molila. Za zdravje, za otroke, za dobro letino. Njegova mama me ni marala, a je v prepirih zmeraj stal ob meni. Ob vseh gospodarskih odločitvah sva se posvetovala, upošteval je tudi moje mnenje. Imela sva sedem sinov in ko je nekoč dejal, da bi bil vesel tudi hčerke, mi je nehote ušlo, da jaz pa ne. Čudno me je pogledal, a za podrobnosti ni spraševal.''
Odlomek iz knjige Ogen, rit in kače niso za igrače, avtorice Milene Miklavčič.
Več o knjigi boste našli tukaj.