Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, lahko bi celo rekli, da so ženske vedele o moških dosti več. Poznale so njihove spolne organe, saj so jih imele priložnost videti pri opravljanju potrebe. Ženske so lulale stran od radovednih oči, tudi tedaj, ko so delale na njivi ali v gozdu. Moški se je med opravljanjem zakonskih dolžnosti ženskega mednožja sila poredko - če sploh kdaj - dotikal, ta del telesa se mu je zdel tudi nečist. Sploh pa je bilo ''
dotikanje spolovila'' greh še v času moje mladosti (rojena sem leta 1952). Splošno mnenje je bilo, da je lulika namenjena zgolj konkretni uporabi, ne pa raziskovanju oziroma užitku.
To, kar so videli pri živalih, zlasti pri biku in kravi, so prenesli tudi v posteljo. Zanimivo je, da za združitev niso imeli kakšnega posebnega izraza. Temu dejanju so rekli ali tiste reči ali pa so, vsaj kmečki, govorili, da se gredo bakat. Še pred 2. svetovno vojno tako imenovani misijonarski,vsaj na vasi, ni bil edini, ki so ga uporabljali. Vsem slovenskim filmom in leposlovni literaturi navkljub je treba priznati: moški so dan za dnem opazovali bika, ki se je spravil na kravo od zadaj, enako so pri spolnem aktu potem počeli tudi sami.
Pogovori o riti so bili tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje uporabljali ovinkasto besedje, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh oziroma pohujšali koga od otrok, če bi kje v bližini nehote vlekel na ušesa.
Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se, po potrebi, čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.
Hlače so bile, zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju, največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.
Opozorili so me na umetnika, ki je navade glede higiene obdržal žive še v 21. stoletju. Med ljudmi je krožila anekdota, da so bile zaradi umazanije njegove hlače, pod katerimi ni nosil spodnjic, tako trde, da jih zvečer, ko je legel k počitku, ni odložil na kavč, temveč jih je prislonil k zidu.
Lucija (roj. 1905) je kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, medtem ko ščije v kahlo. Učiteljica jo je zaradi tega natepla in jo za več ur zaprla po pouku. Poleg tega so jo sošolci zatožili njenemu bratu, ki ji je zaradi nespodobnega obnašanja ves besen vrgel motiko v glavo. Brazgotina se ji poznala vse do smrti. V Lucijini družini so bili globoko verni in je že najmanjša misel na spolnost pomenila smrtni greh. Povedala je še, da se je niti mož, ko je bila poročena, z roko ni nikoli dotaknil med nogami.
Vseeno se je zgodilo, da so ženske kdaj odložile plašč igrane spodobnosti, saj so jih pogovori o spolnosti privlačili. Veliko sproščenosti so si privoščile plevice na njivi. Med delom so rade kakšno rekle, zlasti še, če je gospodinja čaju dodala požirek vina. Če je bil v bližini otrok (tudi že malo starejše deklice niso bile izjema), so hitro zaključile s klepetanjem, češ: oblačno je, oblačno, kar je pomenilo, da je treba obvarovati otroška ušesa.
Veliko deklet je to, kaj je treba početi z moškim, da rata otrok, izvedelo od starejših prijateljic. Mamam se ni zdelo potrebno (sploh pa jih je bilo sram ali pa so bile kljub veliki družini še zmeraj zelo nevedne), da bi razsvetljevale svoje hčere. Če pa so matere že delile nauke, so jih zaključile nekako takole: ''
Ko so bo spravil nate, stisni zobe, saj bo hitro konec.''
Spominjam pa se, da je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v takratni Anteni neko dekle zelo resno spraševalo, če je možna zanositev skozi dolge hlače.
Tone (1921) je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, on pa si je na špampetu (postelji), ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.
''
Mama se ni nikoli upirala, bila je vzgojena v duhu, da je s poroko postala moževa lastnina in da ta lahko počne z njo vse, kar ga je volja. Spominjam pa se, da sem jo nekoč slišal, ko je potarnala sosedi, da se boji, da otroci ne bodo pri pravi pameti, ker so bili spočeti v pijanosti.''
Hilda (1927) je bila še otrok, ko je s težkimi škundrami (košarami) odnašala plevel z njive. Spotikala se je med brazdami, košara jo je tolkla po nogah, toda nikomur ni padlo na pamet, da bi ji priskočil na pomoč. Bila pa je zvedava in, če je bila tiho, je lahko marsikaj povlekla na ušesa. Ženske so med pletvijo opravljale in o vsakem iz vasi so vedele povedati domala vse.
''
Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila, mu je počepnila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra. Tiste, ki so živele tik ob rapalski meji, ob kateri so stražili jugoslovanski vojaki, doma iz Črne gore ali Srbije, so tudi vedele, katere so jim dovolile kaj več kot le pogled. O teh vojakih se je namreč širil glas, da so bili seksualno zelo nasilni in surovi. Marsikatera je bila potem, ko je nasedla snubljenju, zaznamovana za celo življenje, saj so jo v spolni sli tam spodaj pogosto raztrgali. Sčasoma so se jih začele izogibati, ker so spoznale, da se zadovoljijo z vsako, staro ali mlado, da so le bile voljne in pri roki.''
Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti, kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.
Jožefa (1933) je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi, v zakristijo, segel z roko v žep in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.
Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.
Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre … Ljudski glas je z velikim užitkom pripovedoval tudi o koreninah, ki so bili spolno aktivni celo pri osemdesetih letih. Takim so rekli, da jim gredo neumnosti po glavi, da imajo zasvinjano glavo in podobno.
Možakar, ki je v Žireh še danes legenda, umrl je leta 1968, je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti. Začudeni zdravniki so strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal, da je popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešanega. Bolnišnično osebje ga je predstavilo drugim bolnikom, češ, poglejte, kako nas zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: ''
Do devetdesetega je bilo še kar, potem pa bolj švoh (slabo) …''
Odlomek je iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, avtorice Milene Miklavčič.
Knjigo lahko naročite na e-naslovu: jutri2052@gmail.com ali na GSM številki 064 110 466