V čem je bila razlika? V ničemer, razen v mojem razmišljanju. V prvem primeru sem besedo sam enačila z osamljenostjo. Tisti, ki sem jih včasih videla, da sedijo sami na kavi ali na klopi v parku, so se mi smilili. V mojih očeh so bili osamljeni. Samota pa njihova najhujša sovražnica. Svoje razmišljanje, svoje videnje samote sem projicirala na njih, prepričana, da razmišljajo in čutijo enako kot jaz. Prepričana, da ljudje, ki se sprehajajo mimo njih, ki sedijo sami na kavi ali na klopi v parku, razmišljajo, da njihova samota pomeni odsotnost oseb, ki bi jih imele rade, odsotnost oseb, ki bi bile njihov prijatelj.
Če mi je takrat kdo omenil naj grem sama na kavo ali sprehod sem bila prepričana, da se mu je zmešalo. Sama na sprehod?! Sama na kavo?! Niti v najbolj norih sanjah mi ni prišlo na misel, da bi naredila kaj takšnega.
Neverjetno kako se naše življenje spremeni, ko spremenimo svoj pogled nanj in na sebe. Ko sprejmemo nove definicije starih pojmov, ko začnemo nase gledati z nove in drugačne perspektive.
Nekaj let kasneje sem bila namreč jaz tista, ki sem kdaj pa kdaj drugim predlagala, naj gredo sami na kavo ali sprehod in v njihovih očev videla ta isti pogled. Pogled ki je izražal strah pred tem, kaj si bodo o njih mislili drugi, če jih bodo videli da sami »hodijo po svetu«. Pogled, ki mi je povedal, kaj si o sebi mislijo sami. Pogled, ki mi je povedal, da je samota njihova najhujša sovražnica. In hvaležna sem bila, da se je v mojih očeh spremenila v najboljšo prijateljico.
Trenutki, ko sem bila sama so mi predstavljali priložnost, da se posvetim samo sebi, da se vprašam kaj želim in potrebujem zase in si to skušam dati. Samota me je naučila, kako prisluhniti sebi – ne le tistim prijetnim mislim, ki so se mi podile po glavi, temveč tudi tistim manj prijetnim, ki so mi stalno govorile kaj še moram narediti, kje nisem dovolj dobra in česa nisem vredna. Samota mi je ponudila dar, da se tako enih kot drugih misli zavem in postopno začnem reprogramirati svoj um ter svoje stare miselne vzorce nadomestim z novimi, boljšimi in bolj prijaznimi do sebe. Samota mi je dala priložnost, da sem spoznala in osvojila nove načine delovanja, samota je pravzaprav tista, ki se ji lahko zahvalim, da sem danes tu kjer sem in da lahko svoje znanje in izkušnje delim naprej.
Kadar samoto doživljamo kot priložnost, da se posvetimo sebi, da se vprašamo po naših srčnih željah, ki v hrupu vsakodnevnih obveznosti ne pridejo do izraza, da se posvetimo občutkom, ki prevevajo naše telo, da prisluhnemo intuiciji, če želite, takrat bo samota naša prijateljica. Takrat bomo sami, a nikakor ne osamljeni. Kadar samoto doživljamo kot priložnost, da se posvetimo tistim opravilom, ki nas navdajajo z občutkom zadovoljstva, bodisi branju knjige, kuhanju, ogledu svoje najljubše nanizanke, morda meditaciji, takrat bo samota vse kaj drugega kot naša sovražnica.
In ko samote ne bomo več enačili z osamljenostjo in tem, da je z nami nekaj narobe, če in kadar smo sami, takrat se je ne bomo več bali. Takrat bomo komaj čakali, da si lahko vzamemo kakšen trenutek zase. Brez slabe vesti, ker bomo vedeli, da se v samoti skrivajo tudi blagoslovi in lekcije. Če smo jih le pripravljeni videti.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.