Pokopališče mumij
Napotimo se v Chauchillo. Pokopališče mumij. Tu je ljudstvo Nazca pokopavalo svoje rajnke. Zanimivo je, da ima vsaka mumija ob sebi kito las. Le-teh si namreč niso strigli, tako so nekatere kite dolge tudi več kot meter. V grobovih so posamezne mumije, ovite v platno, ponekod pa so priloženi še uporabni predmeti, predvsem lončenina. Lokalni vodnik nam pojasnjuje, da je bila večina grobov že pred leti izropana, grobo oskrunjena. Posel z izkopaninami cveti, žal. Vidimo tudi družinske grobove, kjer so med odraslimi še mumije otrok, celo zarodkov. Vse mumije so v sedečem položaju, položaju fetusa, pripravljene na preporod v kondorjevi deželi.
V Nazci gre za naravno mumifikacijo. Zahvaljujoč suhemu zraku in vročini so se trupla preprosto posušila in tako mumificirala. Grobovi so bili zaprti z debli guaranga, vrste akacije, ki ima zelo trd, obstojen les, čezenj pa je veter v stoletjih nanosil pesek in tako so bili grobovi mnoga stoletja dobro skriti človeškim očem.
Nedaleč od pokopališča, nekoliko niže, teče rečica in ob njej se vleče oaza, vsa zelena in bujna. Polja oskrbujejo z vodo po namakalnem sistemu, ki so ga zgradili Nazce in še danes odlično deluje. Kmetje obdelajo vsak košček rodovitne zemlje. Predvsem koruza, fižol, bombaž, krompir, maniok, avokado, kikiriki, čili in različne vrste prosa dobro uspevajo. Če je leto zelo neugodno in preti slab pridelek, pa odhajajo v Ande kopat rudo. Zlatokopi so bogati, najbrž ne več tako zelo kot v času Inkov, a vendar pomeni delo v rudniku dobrodošel dodatni prihodek.
Naselje Nazca je bolj vas kot mesto. V samem centru je nekaj hotelov, predvsem pa turističnih agencij in prodajaln s spominki. Zanimivo je bilo gledati »nedokončane« stavbe brez streh, iz katerih štrlijo v zrak debele železne cevi. Povedali so nam, da na ta način omogočijo gradnjo novih nadstropij, če se pokaže potreba.
Kasneje si v Nazci ogledamo, kako poteka postopek pridobivanja zlata iz rude. Zanimivo, a težaško delo, ki so ga nekoč opravljali predvsem ženske in otroci.
Polet nad puščavo
Naslednji dan nas čaka polet nad slavnimi, skrivnostnimi liki v puščavi.
Na majhnem letališču ni prometa. Kljub temu se vse skupaj silno zavleče. Zberejo naše podatke: starost, težo, morebitne bolezni. Potem nas razporedijo. Jose in Joži skupaj, drugi smo četica zase. Pa gremo!
»Jezus, v tej škatlici bomo vijugali nad puščavo?« se zgrozi najstarejša med nami, gospa Ana. Nekaj otroškega je na njenem preplašenem obrazu. Čeprav jih ima že čez šestdeset, je urna in zdržljiva, da se ji vsak dan znova čudimo.
»To so preizkušeni stroji, brez panike!« jo miri Jose, mi namigne, potem nas pa spodbudi, naj pripravimo kamere. Pozdravi nas pilot, debelušen starejši gospod, tip top urejen in izredno samozavesten. Vsakemu izroči skico, na kateri so označeni liki in pot, ki jo bomo opravili nad puščavo z njegovim stoletnim ptičem. Zlezemo v kabino. Z gospo Ano dobiva repna sedeža, tako da bova težko kaj fotografirali, posebno še zato, ker so okna »zastekljena« z močno popraskano in umazano plastiko.
Motor zahrumi in že drsimo po vzletni stezi. Pravzaprav bolj poskakujemo kot drsimo. A potem smo v hipu nad tlemi. Kljun letala se usmeri strmo navzgor. Imam občutek, da sem padla v vrečo in je le vprašanje sekund, kdaj me bo streslo iz nje. Z gospo Ano se zaskrbljeno pogledujeva. Potem pa smo že sredi »dela«. Pilot naglo zavije in nas opozori, da je 200 metrov pod nami podoba orjaškega kita, sledi slika astronavta z velikimi okroglimi očmi, nato zavijugamo nad psom, opico z zvitim repom, desno je drevo, nedaleč spredaj lik kondorja, malo dalje vidimo pajka. Vse gre zelo hitro.
Pilot sproščeno dviguje roke s krmila in nam na skici kaže s prstom, kje smo. Zgrozim se. Zaprem oči, potem pa spet tako naglo zavijemo, da me vrže v naročje gospe Ane. Pravi kamikaza, tale naš pilot! Smo pri kolibriju, vrtimo se nad njim. Pilot nas spodbuja, naj fotografiramo, a kako boš, ko se sonce upira naravnost v plastične šipe. Spet ostro zavijemo in se spustimo strmo navzdol. Želodec se mi pomakne proti grlu. Sreča, da nam je Jose prepovedal zajtrkovati!
Letalo se še malo dvigne, da dobimo boljši razgled na celotno področje. Fantastično! Kako so uspeli ustvariti kaj takega s preprostim orodjem? Saj gre za kilometre in kilometre črt, ravnih črt, ki se med sabo prepredajo v orjaško mrežo linij. Prevzame me Dänikenova ideja o kozmodromu. Zakaj pa ne? Toliko neverjetnih stvari se je ohranilo iz preteklosti, ki jih preprosto ni mogoče pojasniti. Kako so zgradili piramide v Gizi? Kaj pomeni 11000 let staro najdišče Göbekli Tepe v Turčiji? Kako je nastal Stonehange? In vimane iz starih indijskih epov, s katerimi so se prevažali bogovi ter vladarji? Toliko neznank še čaka na pojasnilo! Zakaj bi bilo torej tako zelo neverjetno, da so nas že v sivi davnini obiskali bolj razviti prebivalci s kakšnega tujega planeta?
Naš pilot se zelo trudi. Znova zavijemo nad podobami pod seboj, da bi si jih lahko bolje vtisnili v spomin. Da bi jih lahko fotografirali iz različnih položajev. Vratolomna vožnja se konča po 40 minutah. Tresočih se kolen zlezemo iz razpadajočega letala. Kamen se mi odvali od srca. Bila je prava pustolovščina!
Jose in Joži bosta potovala v dvoje, saj ni več kandidatov. Izročimo jima fotoaparate, morda bosta uspela dobiti več dobrih posnetkov, kot je bilo dano nam.
Tačas, ko čakamo na Joseja in Jožija, si v letališki avli ogledamo dokumentarec o Nazci. Zelo zanimivi so posnetki, ki pričajo, da so Nazce že zdavnaj pred razvojem sodobne medicine operirali na človeški glavi (trepanacija). Poškodbe glave so bile namreč zaradi pogostih vojaških spopadov s sosedi Huari neizogibne. Strokovnjaki so ugotovili, da so bili stari zdravilci pri teh kočljivih posegih na glavi izjemno uspešni! Nadvse nenavadne so tudi najdene lobanje, ki imajo zaradi povijanja v zgodnji otroški dobi čudno jajčasto obliko. Povijanje glave je bilo simbol imenitnosti in v veljavi med plemstvom, z navadnimi otroki se niso trudili.
Veliko vprašanj nam je ostalo in le malo odgovorov nanje smo uspeli dobiti. Nazca ostaja še naprej najbolj skrivnostna puščava na zemeljski obli. Kdo ve, ali bomo kdaj izvedeli resnico o črtah in likih v puščavi …