Skrivnostna Nazca

Muzeji v Limi so prepolni izjemnih artefaktov, pričevanj iz preteklosti, cveti pa seveda tudi črni trg z njimi! Nato pa smo se po štirih dneh zbasali v rdeč kombi, ki naj bi bil naslednji teden naš »dom v malem«. Naš vodnik Jose nas je z zemljevidom v roki popeljal ob Pacifiku do 450 kilometrov oddaljene Nazce.

Vozili se bomo ponoči – je povedal – in tako prihranili čas. Torej veselo na pot!
V Nazco smo se pripeljali sredi noči, pravzaprav že bolj zjutraj. Silno naporna, utrudljiva nočna vožnja, ki bi smela v normalnih pogojih trajati 5 ur, se je razvlekla na osem. Panamerikana je izvrstna avtocesta, seveda če se voziš z vozilom, ki se mu sme reči solidno vozilo. Naš rdeči kombi je bil vse prej kot to. Jose si je od nervoze pulil lase, ko je videl, kako po polžje se vlečemo proti jugu.

Voznik Mario, sicer zelo prijazen in ustrežljiv možak, obenem lastnik omenjenega vozila, je zaman skušal iz svojega konjička izvabiti več kot 70 kilometrov na uro. Vozilo se je začelo tresti, kašljati, v notranjost se je privalil zoprno smrdeč dim in po 100 kilometrih vožnje smo bili že vsi po vrsti zlovoljni. Mimo nas so drveli kamioni, avtobusi, vse je hitelo po sijajni avtocesti, rdeč kombi pa je kot ranjena žival komaj – komaj požiral kilometre.

Mario je menil, da bo bolje, ko zahladi. Pa ni bilo nič bolje. Vse počasneje smo se vozili in končno je izza Ice vozilo spustilo dušo pa se ustavilo.

»Kaj bomo pa zdaj?« je zaskrbljeno skočila Joža, naša najmlajša sopotnica. Jose je prevedel Mariove jezne besede: »Menjalnik je fuč! Skušal ga bo spraviti v red. Tačas se gremo malo prezračit.« Stopili smo na rob ceste. Bila je že trda tema. Desno smo slutili Pacifik, levo pa ravnino brez konca in kraja. Puščavo Nazca. Nikjer kakšnega naselja ali postajališča za popotnike. Mario se je vrgel pod kombi. Trije moški pa so mu skušali po svojih močeh pomagati.

Obisk iz vesolja?
Opazovala sem zvezdno nebo, na katerem ni bilo niti enega samega oblačka. Potem sem pomislila, da se zamotim, na švicarskega ljubiteljskega raziskovalca Ericha von Dänikena. Kaj že pravi o likih v Nazci? Po njegovem mnenju so služili obiskovalcem iz vesolja, ko so pristajali s svojimi vesoljskimi vozili. Torej nekakšen »kozmodrom«. Nekaj logike je v tem, saj lahko vidiš like in črte samo iz zraka, to pa pomeni, da moraš nad njimi LETETI. A prebivalci Nazce, ki so te kraje naseljevali v letih 200 pred n. št. pa do 600 po n. št., menda niso leteli! Pred nedavnim sem sicer gledala na televiziji oddajo o civilizaciji Nazca in v resnici so zagreti sodobni strokovnjaki zgradili nekakšno plovilo, s katerim se jim je uspelo dvigniti nad puščavo. Uporabili so le materiale, ki so jih poznali že ljudje iz plemena Nazca: platno, vrvi, totoro (trstičje) in les. A ne zdi se mi verjetno, da bi bilo letenje nad skrivnostno puščavo pred toliko stoletji izvedljivo.

Raziskovalka, nemška matematičarka Maria Reiche, ki je 25 let preučevala like iz Nazce, je menila, da pomenijo orjaški koledar, začrtan v puščavska tla. Še vedno pa ni logike v tem, da bi Nazce risali koledar, ki ga lahko razberemo le iz višav, če poletimo. Kako so se orientirali po koledarju, nad katerim bi morali leteti? So ga mar risali kondorjem?

Vprašanje, če bo komu uspelo razvozlati nenavadno skrivnost velike puščave.
Končno je Mario sporočil, da lahko krenemo.

Noč pa se je nekako zgostila. Prometa je bilo vse manj, saj je ura kazala že čez polnoč, pa smo bili komaj malo čez polovico poti.

Ko smo se otrpli, zgarani in temeljito prepojeni z izpušnimi plini končno priguncali v Nazco, je bila ura že skoraj štiri zjutraj. Zaznala sem le velik napis hotela, v katerem smo prenočili, v polmraku pa še stavbe, katerih okna niso bila osvetljena … potem pa brž med rjuhe in spanec je prišel v hipu.

Prebudilo me je – kikirikanje petelina!

»Sonce bo vsak hip vzšlo! Najlepši del dneva je pred nami. Vstani! Nekje poje petelin,« sem budila moža.

Ko odpreva vrata, stopiva na pravljično dvorišče! Grm pri grmu: oleandri, akacije, fikusi in pelargonije vseh vrst, celo cvetoče božične zvezde. Nepopisno lepo. Vse cveti in diši. Pravcat rajski vrt.

»Kaže, da gre za špansko haciendo, spremenjeno v hotel,« meni Jože. Natanko tako. Elegantne nizke stavbe, okna, okrašena z lončnicami, naprej veliko štirikotno dvorišče s plavalnim bazenom, ob katerem so mizice z udobnimi stoli iz ratana. Pa park in v njem pavi, celo lama, ki poležava pod drevesom, in končno petelin sredi jate glasnih kokoši. Brskajo v travi in se pomenkujejo. Take majhne, drobne kure so, kot jih imajo pri nas na kmečkih dvoriščih bolj za okras kot za korist.

Potem opaziva moškega, ki nama maha, stoje ob bazenu. Kaže proti jedilnici, torej sva vabljena na zajtrk. Zelo je prijazen, pozdravi, se ves čas smehlja, na mizo nanosi sokove, žitarice, sadje, seveda tudi pečena jajca in obvezen kokin čaj za boljše počutje in energijo. Čeblja v španščini, da ga sicer približno razumeva, odgovoriti mu pa ne znava. Čez nekaj minut prihiti Jose, ves skuštran in zdelan kot vsako jutro prej in pozneje.

»Komaj sem uspel urediti letalske vožnje nad puščavo jutri. Skoraj nič turistov ni v mestu in baje so tudi letala bolj zanič!« Otrpne in me prestrašeno pogleda, ko se zave, kaj je rekel.

»Nikar se ne boj, v vsakem primeru bom poletela – če sem že tu!« rečem. Saj vendar nisem noben zajec!

Puščavo moraš doživeti, težko jo je opisati. Ravnina, kakor daleč seže oko, tam na koncu pa obrisi andskih vrhov, od koder včasih pride dež. Na vsake toliko let. V Nazci namreč ne dežuje. Pesek je rdečerjave barve, sipek, zmuzljiv in dobro je imeti zaprto obutev, ker se zaleze v vsako poro na teles. Pa vročina! Suha in pekoča je, na goli koži se ti zdi, da boš v nekaj minutah osmojen kot zrezek na ražnju. Pokrivalo na glavi je seveda obvezno, da možgani ne zakuhajo. In očala.