Slovenska zgodba: »Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?«

Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga vedno dali, a ga ni jedla. Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat pa samo zelje in krompir …
37 tisoč starostnikov pri nas ima manj kot 300 evrov pokojnine. (foto: freeimages.com)
37 tisoč starostnikov pri nas ima manj kot 300 evrov pokojnine. (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Slovensko društvo Humanitarček na družbenem omrežju facebook objavlja resnične zgodbe starejših, ki jih je življenje pripeljalo pod prag revščine. Njihove zgodbe so zares žalostne, krute in se ne bi smele zgoditi. Eno takšnih objavljamo, našli smo jo na facebook strani društva Humanitarček:

"Ilija in Marija sma midva. Baje da sva kmeta, ampak v resnici sva samo "gvišne pare iz gmajne":
Jaz, Ilija,sem mojo Marijo prvič videl pri maši. Kako mi je bila lepa! Najlepša je bila od vseh. Sem, rekel, da jo kuj vzamem za mojo. Saj sem jo. Že 60 let je moja gospa. Čeprav je bolj malo od gospe ostalo. Ko sem jo ženil sem ji obljubil, da pri meni bo pa gospa. Velik grunt smo imeli, živino. Ona je tam iz ene male hiške, njeni so bili dninarji.
Ah, kje so ti cajti, ko sem ji še lahko pelc montl kupil. Pa šamrolce na nedeljskem sejmu. Tako se je rada sladkala. Zdaj sva samo še gvišna vsem.

Dve deklini mi je dala moja 'Rijica. Luštni deklini, pametni. Z Rijo sva jima plačala šole, pa karte za Ljubljano. Tavečja Meta je šla na učilišče, tamlajša Jona pa za medicinsko sestro. Morala sva veliko delat na gruntu, pa tudi pri sosedih, da sta lahko imeli, kar sta rabili. Hodili sta domov enkarat na mesec, pa ob praznikih. Rija je takrat vedno veliko skuhala, pa v glaže dala, da sta imeli za jesti.Vedno jima je dala taboljše kose mesa.

Rija si je vedno kar sivala svoje stumfe, da sta le oni meli. Za diplomo pri Meti sva kozo prodala, sva ji lep montl kupila (montl - plašč, op.p.). Tak moder, žametast, po zadnji modi. Ampak Rija je hotela dati svoji punčki vse po modi. Velike knofe je imel, pa ovratnik.

Štiri ure sva do Ljubljane potovala takrat. Tako sva bila ponosna na najimo Meto, prva je bila taka izučena. Ampak Meti nisva bila zelo v ponos, 'Rija je imela le znošen gvant, pa stare šolne. Jaz pa tudi nisem mel ravn o novega klobuka. Smo na kosilo šli, tja ob reko Ljubljanico. Dunjaske sem hotel vsem privoščit, pa je Meta rekal, da je "vagaterjanka" že veliko časa. Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga vedno dali, a ga ni jedla. Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat pa samo zelje in krompir. Od tega kosila je bila Meta doma samo, ko je po svoje stvari prišla, se je selila. Dobro se ženila, tja gor v Ljubljano. Vedno se je sramovala brega. Enkrat nama je poslala nekaj stvari, ki jih ne rabi več. Češ da naj jih "ponucava" za doma, za v mesto niso več. Je bil v škatli tudi njen modri montl. Rija ga ima še vedno obešenega v omari.

Jona je še nekaj hodila domov. Ampak je le breg. Našla je službo, takoj čez mejo. Potem pa vedno bolj globoko v Avtriji. Enkrat na leto piše. Znamke so le drage.

No. Punci sta odrasli. Fajn živita. Midva imava še vedno ta naš grunt, to najino hišo. Včasih je še Rija kake rože sadila, če bi Meta in Jona prišli kaj mimo. Pa malo sva vedno travo kosila, če bi kdaj vnuki prišli. Včasih napišejo za praznike kako voščilnico, Rija vse špara. Včasih so celo kake fotografije. Lepi so, ti naši vnukci.

Včasih sva gledala še televizijo, pa je potem vse skupaj šlo v franže. Kar ni delala en dan, samo je šumelo. Najbližji sosed je že umrl, okrog po vasi pa so se že kar izselili. V mesto greva res redko. Avto nama ne užge več, k zdravniku pa tudi ne hodiva.Pride dohtar kdaj tu gor, k nama. Je zdaj neki mladi. Rija ima za vse kapljice. Rada zeliščari.

Ampak zdaj sva že vsa betežna. Malo penzijo imava, okrog 220€ vsak. Oni dodatek pa nama ne pripada, ker imava le hčere. Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal? No, potem mava še grunt. Ampak kako ga prodat? Streha pušča, pa hlev je čisto slab. Ga je strela skurila pred leti, ga še nisva popravila. Sem obesil dol v vasi obvestila, pa nihče ne pride. Jaz imam 85, Rija pa 83. Težko že krompir "gmajjnava", kar težko nesem iz polja. Ampak še vedno kar narediva zase. Pa 2 kokici imava, živine pa ne več. Pa moja Rijika rada zelišča bere.

Ampak je vedno bolj suha, me kar skrbi. Jaz ne vem, kako bi bret nje. Nisva niti eno noč spala narazen.
Ko bi vsaj Meta in Jona kaj prišli. Še vedno imava Metin montl. Se mi zdi, da Rijo suši žalost".

Društvo Humanitarček je pripisalo še:

Za Ilijo in Rijo nam je povedal "tamladi" družinski zdravnik, ki mu prijazen par ni dal miru. Približno 3 mesece se nista dala motiti in so se naši obiski klavrno končali. Kasneje sta nas le spustila blizu, precej dela je bilo. Predvsem pa smo TV uredili (joj, ti digitalni pretvorniki):
V tem času nam je uspelo poiskati Meto, a ni imela časa za obisk, saj je bila na potovanju v tujini. Smo pa navezali stik z njeno hčero, njuno vnukinjo. Slednja nas je povezala z Jono in njenimi otroci. Na Rijin 84 rojstni dan je vnukici je uspelo združit družino in pripeljat na obisk večji del družine. Še pravnukice. To je bilo veselje. Meta takrat ni uspela prit, zakaj nismo nikoli izvedeli.

Teden po obisku je Rija izgubila zavest, doživela je možgansko kap. Premikala je samo levo roko, občasno pomežiknila, ni govoroila, bila je povsem nepokretna. Namestili so jo v dom, saj Ilija ni mogel skrbeti zanjo, svojci pa so spet izpuhteli. Prvi prosti - ki je bil 250 m od njune kmetije. Ilija je bil strt.Zanj ni bilo prostora, vsaj ne še kmalu, vozi ne več. Pred tem pa sta bila z Rijo neločljiva. Začasno smo se v hostlu v bližini doma dogovorili za prenočišče, da bi jo lahko obiskoval. A se jim je Ilija tako prikupil, da so ga "posvojili". Pomaga okrog vrta, pospravi sobe, le postelj ne more preoblečt. Rad pa zabava popotnike, tudi dobro domačo hrano zna skuhat. Tam ima svojo sobo, celo nekaj evrov dobi zraven. Hostel je nekaj minut stran od doma.. Vsako jutro obišče svojo Rijo, odnese ji belo kavo. Popoldne jo pelje na sprehod, zvečer ji gre zaželet lahko noč. Zdaj ko dobi v hostlu par evrov, ji nese kakšno šamrolo. Zdaj se zdi, da vsaj Ilijo Rija razume. Pogosto se mu nasmehne, celo nekaj besed že spregovori, čeprav nepovezano. Ena od njih je (še vedno) "montl".

Včasih pride na obisk vnukica... brez pravnukov. Včasih pošlje kartico Jona. Meta se nam ne javi več.

Želite pomagati tudi vi?
Vse potrebne informacije boste našli tukaj.

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Je res treba da smo lačni?

Zgodbe raznih gospa in gospodov, ki se stereotipno pona...

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letn...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.