Ste ujetnik cone udobja?

Kaj najprej pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.
Ste radi v svoji coni udobja? (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Ste radi v svoji coni udobja? (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te cone ali območja, v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v coni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je cona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz cone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike in težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo cono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežala mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. 'Kaj čem tajit.'

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje cone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal na eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišicami zoper tiščim v na novo vzpostavljeno cono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo conam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas okrepi, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.

Melita Kuhar poleg rednega svetovanja v prostorih Svetovalnice piše tudi blog, kjer se najdejo življenjski nasveti za vsakogar in vsako situacijo. Več boste našli tukaj.
Morda te zanima tudi:

Ste tudi vi sami sebi največji preganjalec?

»Moraš, moraš, moraš.« Tako se oglaša notranji preganja...

Vprašanje, ki vam bo v hipu razkrilo, s kakšno osebo govorite

Ko spoznavamo nove ljudi, so lahko prvi vtisi tudi napa...

Kdo ima nadzor nad našimi mislimi?

Zelo pogosto slišim koga reči, da se mu negativne misli...

Znamo ozavestiti svoje podzavestne vzorce?

Zdi se, kot da se vrtim v začaranem krogu in ne znam ve...

Na svet gledamo vsak preko svojih očal

Že kar nekaj let nazaj se slišala zanimivo zgodbo. Priz...

S svojim razmišljanjem kreiramo svoje življenje

To je stavek, ki ste ga prav gotovo že slišali. »Si to,...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.