Poslušam zgodbe gospe okoli petinšestdesetega leta. Pravi, da sta otroka stara že okoli štirideset let, oba samska, nimata dobrega mnenja o partnerstvu in se ne želita za nikogar vezati. To daje gospe vedeti, da njen zakon ni kvaliteten in da sta otroka v času bivanja pod skupno streho dobila zelo negativne vzorce, kaj to pomeni biti v partnerskem odnosu, ko je oče, se pravi mož dotične gospe hotel imeti kontrolo nad vsem, ženi je ukazoval in zahteval, da vse njegove kaprice izpolni, poniževal jo je in omalovaževal karkoli je storila. Seveda jo je pogosto varal in tega niti ni skrival.
Leta so tekla, otroka sta odrasla in se odselila na svoje že nekaj let nazaj. Ostala sta sama. Žena mi je zaupala, da je že pred dvajsetimi leti zbirala pogum, da bi ga zapustila, pa si ni upala, saj ji je ob priliki rekel, da jo bo našel, če bo odšla in da se ne bo dobro končalo. Tako ustrahovana je životarila ob možu. Čustveno in osebnostno je ubita, nobene energije nisem zaznala v tej trpinčeni gospe.
A kot je seveda pogosto, čas dela svoje in tudi mož se je postaral. Je zelo bolan, bil operiran večkrat, težko hodi in je sedaj zgolj starec, ki izgublja moč nad ženo, ki je mlajša od njega, torej vseeno še ni tako ostarela kot on. In sedaj je gospa v velikem precepu: ali naj ga še naprej neguje, prenaša njegovo sitnobo in zlobno nemoč? Ali pa naj odide v novo življenje, brez njega, a z vedenjem, da je končno naredila tisti korak, ki bi ga morala že kakšno dekado ali dve nazaj? Naj pusti ostarelega bolnika, s katerim že dolgo nima nič skupnega in ob katerem vedno znova podoživlja svojo nemoč in stisko ali pa biti človeška in ga negovati? Ji bo uspelo se odločiti v težki dilemi »oditi ali ostati«?
Če bi radi kaj vprašali, lahko svoja vprašanja pošljete na: info@svetovalnica.si.
.JPG)
Avtorica kolumne Melita Kuhar vodi projekt Svetovalnica.si. Več o tematiki in ostalih medsebojnih odnosih lahko preberete na spletni strani http://svetovalnica.si/, pokličete na 031 666 168 ali se oglasite osebno.