Če je bila tista nekoliko bolj namenjena ljudem, ki jim je blizu analiziranje in razčlenjevanje svojega vedenja, bo tokratna vaja bolj pisana na kožo tistim, ki sta jim blizu meditacija in sledenje intuiciji.
V nadaljevanju predstavljam postopek po korakih. Lahko ga najprej preberete in nato vajo izvedete, še lažje pa vam bo morda, če si boste postopek posneli in ga nato poslušali.
Zaprimo oči in se udobno namestimo.
Naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov. Dovolimo si, da se z izdihi iz našega telesa sproščajo morebitne napetosti. Ob tem naše telo postaja vedno bolj sproščeno.
Svojo pozornost usmerimo na vdihe in izdihe. Opazili bomo, da med izdihom in naslednjim vdihom nastopi trenutek popolne tišine in mirnosti. Svojo pozornost usmerimo na te drobne sekunde tišine.
Postopno bomo opazili, da postajajo vedno daljši. Naše dihanje se umirja.
Spomnimo se dogodka ali osebe, ob kateri občutimo čustvo, katerega sporočilo želimo spoznati.
Če nam je lažje, si lahko to čustvo predstavljamo v obliki barve ali oblike. Opazujmo ga in ga vprašajmo, s kakšnim namenom je tu, kaj nam želi sporočiti. Opazujmo ga brez pričakovanj. Ne poskušajmo izsiliti odgovora. Umetnost pri vsem tem je ravno to, da se prepustimo odgovoru, da ga ne izsiljujemo in ne analiziramo, temveč samo prisluhnemo.
Bodimo pozorni na odgovore, ki nam sporočajo, da je za naše čustvo kriva neka situacija ali neka druga oseba. To je običajno odgovor, ki prihaja iz ega, ki za vse, kar doživljamo, želi kriviti druge ljudi oz. neke okoliščine izven nas. Pravi odgovori so tisti, ki govorijo o nas, ki nam sporočajo, da je čustvo, ki ga občutimo, pravzaprav usmerjeno v nas, da izhaja iz nekega našega razmišljanja, nekega prepričanja, nekih neuresničenih pričakovanj ipd. Če na primer občutim jezo, ker mi nekdo ni ponudil pomoči, je morda sporočilo čustva to, da moram zaupati sama sebi. Če občutim žalost ob misli na to, da me drugi izkoriščajo, je morda sporočilo, ki ga nosi čustvo, da se je dobro naučiti postaviti meje, a tega zdaj še ne zmorem.
Namen vaje je le, da sporočila opazimo, se jih zavemo. Zato si dovolimo biti v tišini in opazujmo misli, ki prihajajo, ne da bi se vanje poglabljali, jih analizirali ali kakorkoli sodili.
Lahko se zgodi, da sporočila ne bomo dobili ali ga ne bomo prepoznali. Tudi tako je v redu. Včasih ta lahko slišimo ali prepoznamo šele čez nekaj ur, tudi dni. Zaupajmo, da bomo sporočilo prejeli in ga prepoznali, ko bo pravi trenutek za to.
Ko želimo z vajo zaključiti, naredimo to počasi. Najprej začnemo z rahlimi premiki prstov na nogah, nato rahlo in počasi premaknemo roke. Ko smo pripravljeni, odpremo še oči.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.