Telo in naša psiha sta tesno povezani. V resnici sta del enega, ali drugače - sta eno. Zato brez ravnovesja med njima, ne moremo govoriti o zdravju. Odnosi pa pogojujejo, kako se bomo počutili, mislili in se vedli do sebe in do drugih in kakšno bo stanje naše psihe in seveda tudi telesa.
Procesu lahko sledimo tudi drugače: ob mislih, ki se nam porajajo, imamo čustvene odzive in ob čustvenih odzivih se pojavijo tudi občutki ... torej telesni odzivi. Torej, če bomo pogosto mislili, da smo slabi, se bomo ob tem pogosto slabo počutili in telo se bo odzvalo. Kar lahko s časoma vpliva tudi naše zdravje.
Odnosa do sebe smo se naučili od naših staršev in drugih avtoritet, delno pa je seveda na to vplivala tudi naša edinost. Kaj to pomeni? Če smo bili v preteklosti vajeni, da so drugi z nami delali 'grobo' ali pa smo avtoritete opazovali, kako so bile 'grobe' ali pa, da so drugi z njimi delali 'grobo', bomo verjetno tudi sami imeli tendenco, da smo do sebe 'grobi'. Na primer: če je bilo mami in/ali očetu v življenju vedno bolj pomembno, da sta opravila svoje delo, namesto da bi poskrbela zase, čeprav sta bila bolna in imela vročino, bomo lahko to ponavljali za njima tudi mi.
Seveda ni cilj, da bi hodili po svetu in se strinjali z vsem, se ne jezili in ne bili kritični do sebe. Po mojem mnenju je cilj ravnovesje. Za psihično zdravje je izrednega pomena, da si dovolimo čutiti, da se izrazimo in da poskrbimo zase. V odnosu je torej pomembno, da povemo, kaj čutimo in mislimo o nečem in povemo, kaj rabimo zase - seveda na primeren način, ki vključuje odgovornost do naših misli, čustev in vedenj, istočasno pa spoštovanje do druge osebe. Da torej delujemo iz pozicije
jaz sem
v redu in
ti si
v redu. Na ta način dovolimo, da psiha vzdržuje in ponovno vzpostavlja ravnovesje, kar seveda pomeni, da lahko tudi telesno zdravje sledi.
Tanja Krist je spec. TA psihoterapije, prof. šp. vzgoje. Več o njej boste našli tukaj.