Pozdravljeni!
Sem vdova, stara 67 let. Moža sem izgubila pred dobrimi tremi leti. Sedaj bolečina ni več tako huda, počasi sem sprejela, da bom življenje nadaljevala sama.
Težava je pri tem, ker se zavedam, da se moram spremeniti, pa ne znam.
Ko je bil mož še živ, sva imela nekaj prijateljev za občasna srečanja ob kavici. Sedaj, ko sem sama, pa k meni ni žive duše več. Sama sem kriva, ljudi zelo nerada sprejemam. V vsakemu najdem napako, po domače povedano, na živce mi gredo ljudje. Včasih se zavem, da to ni prav, da to ni pravo obnašanje. Pomagati si pa ne znam.
Kaj mi lahko svetujete? Naj si poiščem pomoč?
Včasih pogrešam družbo, si želim stika z ljudmi, po drugi strani pa so mi odveč.
Upam, da razumete mojo težavo.
Nedružabna