Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.
Katere ovire je torej treba premagati?
1.Strah pred spremembo
Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.
2.Pomanjkanje discipline
Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.
3.Veliko govorite, malo naredite
Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.
4.Nepotrpežljivost
Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.