No, takih blokarjev je vse več, saj vidimo, da iz prisluženega danes svoje hiše po pošteni poti pač ne moreš postaviti. Pravzaprav v tem, da živimo v bloku, ne vidim ničesar slabega.
Odkar pomnim, smo tudi mi blokarji. Živeli smo v najstarejšem lendavskem bloku na Trgu Ljudske pravice 6, kjer biva moja 86-letna mati še danes. Zgrajen je bil leta 1953, kar je zapisano pri vhodu, tako da si podatek lahko vsak dobro ogleda. Nekoč, ko smo se mi vselili tja, je bila to lična, lepo vzdrževana stavba s šestimi dvosobnimi stanovanji, v katerih so bivali sami zanimivi ljudje. Oče je zmerom poudarjal: »Če imaš dobre sosede, s katerimi si deliš streho nad glavo, si zadel loterijo.«
In res. Bili smo kot velika, 6-članska razširjena družina. Dvanajst odraslih osebkov in v nekem hipu kar 14 otrok. Živahno je bilo, pestro in zabavno! Otroci smo se družili na dvorišču, poznali veliko igric, ki so nam zapolnjevale proste ure, saj v tistih časih o televiziji, računalnikih in mobilnikih še niti sanjali nismo. Knjige so nam bile v pravem pomenu besede najboljše prijateljice. In nadvse radi smo prisluhnili pripovedovanju odraslih, najpogosteje moških, ki so ob lepem vremenu obvezno posedali na klopeh ob robu blokovske zelenice, kjer so politizirali, udrihali po svojih zakonskih partnericah ali modrovali o vzgoji in življenjskih resnicah, radi pa tudi trosili mastne vice, ki jih otroci sploh nismo razumeli, a smo se smejali – ker so se oni!
Naš spodnji sosed, gospod Avgust, je bil glavni humorist v bloku. Enkrat je pripovedoval tole: »Z ženo sva se namenila na sejem v Čakovec. Toplo je bilo, sonce je lepo grelo, vijugasta cesta in počasna vožnja z najinim prastarim fičkom pa sta tudi prispevali, da je moja Trezi že pred Murskim Središčem zadremala. Pustil sem jo spati, saj mi ves čas med vožnjo pleše po živcih s svojimi pripombami o tem, kako ne znam voziti. No, pred Čakovcem se Trezi predrami in mi - tako še napol v spanju – reče: 'Ljubi, krasno sem spala, celo sanjala sem, si misliš? Si tudi ti kaj zadremal?' Najprej sem pomislil, da me zafrkava, ker to res dobro obvlada, potem sem pa ugotovil, da misli smrtno resno – prasnil sem v krohot, ki ni popustil vse do Čakovca. Si mislite? (Avgust je odlično posnemal ženin piskajoč glas.) 'Si tudi ti kaj zadremal, ljubi?'«
Poslušalci so se režali njegovi zgodbi, potem pa reče sosed Srečko: »To ni nič. Kaj pa moja? No, saj jo poznate, od jutra do noči glanca po stanovanju. Na smrt je šparavčna, bolestno varčna gospodinja. Pravim ji, da je obsedena, a nič ne zaleže. Pred kakšnimi štirinajstimi dnevi sem prišel bolj pozno domov, bilo je okoli polnoči. Priznam, nisem bil čisto trezen. Moja pa seveda - kot nebeški ključar Peter - stoji pri vratih in me takoj vsega pregleda, preveri, izpraša, prevoha, če sem kaj zlil vase, na koncu te torture pa ji rečem: 'Lačen sem, daj mi kaj na krožnik!'
Ona pa: 'Samo puding imam v hladilniku.'
'Vraga pa puding! Kaj konkretnega bi vrgel vase, žena.'
In grem k hladilniku, ga odprem, prebrskam in naletim na svinjske zrezke, zavite v papir. Sveže od mesarja.
'Surovi so, saj vidiš. To bo na mizi jutri!' se dela ženska pametno.
Uh, kako mi je zavrelo! Pa sem vzel krožnik, naložil zrezke nanj, si odrezal lep kos kruha – in jih pojedel. Surove! Nalašč, ker mi je prekipelo! Saj nismo reveži, presneto. Kdo normalen bi jedel opolnoči puding – a?«
Moška druščina uživa, razpoloženje med njimi je prijateljsko solidarno, v posmehovanju svojih boljših polovic so jako enotni.
Oglasi se moj oče: »Moji Ani se je tudi pred kratkim skoraj utrgalo! V tovarni je imela popoldansko izmeno, jaz sem bil na kartanju, punce pa same doma. Kaj naj vedno preverjam, kje so, kaj počnejo? Saj so vse tri že skoraj srednješolke. Morajo se navaditi skrbeti zase, ne? No, ko pride moja Ana ob desetih zvečer domov z dela, seveda najprej preveri, če je vse na svojem mestu. Pa tisti večer ni bilo vse na svojem mestu: Sonje ni bilo v njeni postelji!
'Kje je Sonja?' vsa prestrašena cvili moja žena.
Odkrito ji priznam, da nimam pojma, saj me ves popoldan ni bilo doma.
'Spet si kartal, kaj? Punce pa prepuščene ulici,' me je zmerjala.
Protestiral sem, češ da nikakor niso bile prepuščene ulici, ampak blokovskemu dvorišču. Kako strupeno me je gledala! Če bi pogledi klali, bi že zdavnaj ležal pod rušo. Skupaj sva šla iz sobe v sobo. Olga in Metka, starejši punci, sta trdno spali na kavču, Sonjina postelja pa je zijala prazna.
Moja Ana je čisto popenila: 'Zapravil si mi otroka, idiot! Če je v eni uri ne pripelješ domov, zmečem vso tvojo kramo skozi okno. Razumeš?'
Seveda sem razumel, a o Sonji kljub temu ni bilo ne duha ne sluha. Priznam, pošteno me je stiskalo v riti. Potem pa začne Ana stresati najprej najstarejšo Olgo, nato še mlajšo Metko. Punci planeta pokonci, kot bi ju polil z vedrom mrzle vode, in naju debelo gledata.