Anekdote o "blokovcih" (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
'Kje je Sonja?' sprašuje zgrožena Ana. Prisotni, napol speči hčeri se spogledata, potem pa strmo buljita samo še vame. In Olga reče: ' Na mizi sem ti pustila listek, oči. Napisala sem ti, da bo Sonja prenočila pri sošolki Majdi. Nisi videl listka?'

Zajamem sapo, da bi priznal svojo nemarnost, potem pa brž prhnem predse in se debelo zlažem: 'No, nekakšen zmečkan listek sem res videl, a sem ga zabrisal v smetni koš.'

Seveda nisem priznal, da na listek zapisanega sploh nisem prebral, ker bi me vse tri napadle kot troglavi zmaj. Ana mi jih je naložila in potem teden dni ni govorila z mano. Še kartanje sem zaradi ljubega miru začasno opustil.«

»Začasno?« se privoščljivo reži stric Štefan iz vrhnjega stanovanja. »Spomnim se, kako so se ti kar lep čas tresle hlače, ko smo v bifeju sedli h kartam. Sedel si tako, da si lahko gledal na blokovsko dvorišče in tako z budnim očetovskim pogledom čuval svoje tri hčere, hahaha …«

Pa res. Tam, kjer je danes zaradi stečajnega postopka trenutno zaprta prodajalna Borova, je bil nekoč bife. Možje iz bloka so ga imenovali Kapelica – bog ve, zakaj. Bil je bolj »pajzl« kot kapelica! No, ta bife so si možje izbrali za svojo zasilno lokacijo v primeru slabega vremena. Kot je omenil že stric Štefan, so od tam z budnim očetovskim pogledom varovali svojo mularijo – torej nas 14 otročajev – ki smo ves popoldan, če se je le dalo, v snegu in dežju, prebili na blokovskem dvorišču.

Nerodno pa je bilo to, da so vrli možje pogosto preprosto pozabili priti iz bifeja domov. Moja mama, ki ji je šlo očetovo kartanje blazno na živce, me je pogosto poslala v bife po očeta. To mi je bilo jako zoprno. Notri so bili sami dedi, prostor je bil zakajen, kot bi bil potunkan v meglo, in moj oče niti v sanjah ne bi hotel iti domov na povelje svoje žene Ane. Tako sem običajno obsedela poleg vesele kartaške druščine, ki me je vsakokrat podkupila s kokto, keksi, napolitankami in me kar naprej gnjavila z nauki, ki so se glasili približno tako: »Tvoj oče je najboljši oče. Mi vsi smo najboljši očetje. Očeta je treba spoštovati, poslušati in ubogati.« Vse zato, da bi potrpela in bila tiho pred jezno mamo. Po kakšni uri nategovanja in prepričevanja, ko so me bili že vsi prisotni siti, je oče le dvignil rit in sva šla lahko domov.

No, tudi blokovske ženske niso bile od muh. Ko so se spravile opravljat znance in sosede, so prav tekmovale, katera bo zinila večji trač. Bile so na svetu takšne kot živahna jata kokoši na kupu gnoja, čvekale so vsevprek, vpile ena čez drugo, tako da so se zelo pogosto njihove zgodbe pomešale med sabo kot jabolka in hruške v marmeladi. Zelo rada sem jim prisluhnila, obenem pa opazovala njihove obraze, kretnje in včasih v mislih stavila, katera ima v kakšnem kočljivem primeru najbolj prav. Pogosto so se prepirale, če katera ni pospravila za sabo v skupni pralnici ali ji je perilo predolgo viselo v sušilnici. Pogosto so bili prepiri odsev družinskih odnosov: če se je soseda skregala s svojim možem, je najraje izlila svoj gnev na prvi sostanovalki iz bloka, ki ji je prišla v kremplje. Ženske pač!

Nekega dne je soseda Elizabeta (po domače Bözsi) privihrala na dvorišče kot besna furija. Ženske so se zazrle vanjo in osupnile, ker je bila jako elegantno urejena, naličena, le stare šlape na nogah so kazile imenitno podobo ta dan izjemno urejene gospodinje.
»Ljubi bog, kaj se je zgodilo, draga Bözsi?« je vzkliknila Srečkova žena Amalija.

»Sedi in se umiri,« je pomirljivo rekla Micka, najstarejša v bloku.

A Bözsi, vsa nakurjena, z rokami na obilnih bokih, je divje zbrcala šlape z nog in se ustopila pred zbrane sosede, rekoč: »Hočem, da sliši ves blok, vsa Lendava naj sliši, kakšen prasec je moj mož!«

Vreščala je, da bi se v mirnem jutru morda res slišalo po vseh koncih našega malega mesta.

»Povej že, izpihaj se, laže ti bo!« je napol v smehu rekla gornja soseda Ivanka. Podivjana Bözsi jo je prestrelila s strupenim pogledom in jo zasula s plazom zmerljivk: »Ti se pa le nič ne smej, ja! Tvoj Franci je prav tako govedo kot moj butasti Laci. Bedasta si, da ga prenašaš, pa celo misliš, da imaš v hiši zaklad. Krava!«

Ivanka je odprtih ust kot okipela buljila v furijo in tisti hip ni našla primernega odgovora. Še otroci smo okipeli in napeto čakali na spopad dveh vročekrvnih žensk. Seveda do najhujšega ni prišlo, na srečo, a razburila se je tudi sicer vedno zelo fina Srečkova žena Amalija: »Ne kriči na nas, saj ti nismo ničesar zakrivile. Sedi in povej, kaj te je tako zelo iztirilo.« Ker je zvenelo kot ukaz, ostro in učiteljsko strogo, Amalija je bila namreč učiteljica, se je Bözsi kot po čudežu ugasnila in res sedla.

»Globoko dihaj in povej, kaj je Laci storil, da si tako podivjala,« je še rekla Amalija.

In res, Bözsi je kot poslušen učenec ubogala: »Rojstni dan imam – saj veste – in moj mož, prasec Laci, je od nekod prinesel veliko torto. Skoraj bi me kap. Tega še nikoli ni storil, največkrat na rojstni dan kar pozabi ali pa privleče šopek nageljnov, ki jih od srca sovražim …« Ker jo je zaneslo v nepomembne podrobnosti, je umolknila, nas vse objela s strmim pogledom, potem pa skušala urediti misli.

»No, ne boste verjele, kaj je zataknil na vrh torte!«

»Če ne poveš, je težko predvideti, ali bomo verjele ali ne,« je rekla Amalija.

»Torej, na vrh torte je zapičil mojo fotografijo v kopalkah in napisal nanjo: 'Dragica, uspešno hujšaj!' Pujs, si mislite? Da naj shujšam … on mi bo to rekel, pujs zavaljeni! Ravno on!«

Spet jo je pograbil bes in požugala je proti domačemu oknu, kjer je slutila svojega Lacija. Res je bila ogorčena, kot bi ji nastavili v krožnik juhe strup za podgane.

»No, res bi lahko odložila deset-petnajst kil …« je zinila soseda Ivanka. »Še pred leti si se ponašala z manekensko postavo, vse smo ti zavidale.«

Za čudo soseda Bözsi tokrat ni ponorela. Vsa je zlezla vase, kot bi jo na brzino pokosili. In potem je začela jokati. Najprej so bile le posamezne solze, potem je iz njih nastal hudournik. Ženske so osupnile in še preden je katera uspela izgovoriti tolažilne besede, je debela Bözsi skočila pokonci in odvihrala domov.

Koliko veselih, resnih, tudi žalostnih zgodb se mi je odložilo v spominu. Vsaka zase bi lahko bila ogledalo časa. A za danes naj bo dovolj toliko!
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letn...

Slovenska zgodba: »Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?«

Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga v...

KOLUMNA: Imate radi Evropo?

Evropa je stara dama, ki nerada da novim članicam, sem ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.