E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

Avstralija - skozi oči štirih motoristov

Ko pomislimo na motorje, večina od nas pomisli najprej na hitrost, na adrenalin. A motoristi niso samo to. So avanturisti, so popotniki, so zreli ljudje, ki uresničujejo svoje najgloblje in najbolj skrite želje. So ljudje, ki znajo uživati življenje in ne gledajo na leta. Takšni so tudi tile štirje, ki so se v začetku letošnjega leta odpravili v Avstralijo in jo mesec dni doživljali na motorju.
Urša, Miro, Branko in Dušan, zadaj pa gora Urulu. (foto: Branko Pečelin)
Urša, Miro, Branko in Dušan, zadaj pa gora Urulu. (foto: Branko Pečelin)
Nazaj Naprej
Urša, Miro, Branko in Dušan, zadaj pa gora Urulu. (foto: Branko Pečelin) Pinnacles (foto: Branko Pečelin) Pogled na Indijski ocean (foto: Branko P) Srečanje z delfini (foto: Branko P) Kenguru v divjini (foto: Branko P) Koala v rezervatu (foto: Branko P) Road train (foto: Branko P) Karijini (foto: Branko P) Po ravnih Avstralskih cestah. (foto: Branko P) Great Ocean road (foto: Branko P) Karijini (foto: Branko P) Obala Great Australian Bight. (foto: Branko P) Kings canyon (foto: Branko P) Grampians (foto: Branko P) 12 apostolov (foto: Branko P) Port Campbell (foto: Branko P) Uluru (foto: Branko P) Sydney (foto: Branko P) Sydney (foto: Branko P) Sydney (foto: Branko P) Sydney (foto: Branko P) Sončni zahod (foto: Branko P)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Zakonca Urša in Miro Podobnik sta »stara mačka« na motorju. A ne mislim, da sta stara po letih, povedati želim, da imata motorje v krvi. Prav zares. Že od nekdaj in nič ne kaže, da bosta kdaj odnehala, četudi sta že v najlepših letih. Ampak, to pri motoristih sploh ni pomembno. Leta niso pomembna, pomembno je, kako znaš doživljati vsak kilometer, ki ga prepelješ, ki ga občutiš.

In nič drugačna nista brata Pečelin. Dušan in Branko. Mirna in tiha gospoda, ko pa sedeta na svoj motor, se prelevita v prava "supermana" – super motorista, ki sta pripravljena na vsak, še tako nenavaden in nedosegljiv cilj. Kot denimo Avstralija.

Vsi štirje pa prihajajo iz znanega motorističnega kluba Sairach iz Žirov in nimajo prav nič skupnega s tistimi negativnimi motoristi, ki so nam prikazani v filmih.

Vsi štirje znajo uživati življenje, v svoj vsakdan so vključili jeklene konjičke, ki jim pomenijo veliko, ki jim dajo ogromno – svet na dlani. Prepotovali so že zajeten kos Zemlje: »Prepotovali smo že dobršen del Evrope, bili tudi v Turčiji, Rusiji, Siriji, Gruziji, Armeniji, Ažerbajdžanu …,« je povedal Miro. »Skandinavija naju ne zanima, ne maram mraza,« pove njegova žena Urša, ki ima raje tople kraje.

Aha, zato ste se odpravili v Avstralijo!
Urša kima in pove, da je bila to njena skrita želja. Doživeti Avstralijo. In če si žena nekaj želi, potem je to avtomatično želja tudi njenega moža. Miro se malce nasmehne ob tem …

Nekaj je želja, drugo pa je uresničitev le te …
»Pripravljali smo se leto dni, za nami pa je bilo že preden smo stopili na tla Avstralije, prevoženih na tisoče kilometrov. Na motorjih smo že stari mački,« sta povedala brata Pečelin, ki sta bila nad idejo Urše in Mira, da bi skupaj prepotovali Avstralijo, takoj navdušena.

»Pogovarjali smo se o tem in vsi štirje smo bili takoj za to, da uresničimo to potovanje, da ga doživimo,« pove Urša.

»Mesec dni potovanja je potrebno skrbno načrtovati. Tega smo se vsi štirje skupaj lotili že leto prej. Spremljati je bilo potrebno vreme, se odločiti, kateri mesec je najbolj idealen za potovanje in raziskovanje nove države na motorju. Odločili smo se za poletje. Nato smo začrtali pot, želeli smo videti več kot le turistično ponudbo in izbrali smo težji del, potovali po puščavi, ob morju, obiskali sveto goro Aboriginov Uluru,« našteva Miro, ki mu načrtovanje poti po vseh teh letih ne dela več preglavic.

»Ko je bil načrt poti narejen, smo rezervirali letalske karte, navezali stike z ljudmi, ki so že potovali po Avstraliji ali pa tam živijo. Potovanje z motorjem je veliko težje, vse mora biti skrbno načrtovano. Tudi to, kje najeti motorje, kakšne najeti in kako se zmeniti, da jih ob koncu poti vrniti,« še pojasni Miro.

Dober mesec dni ste potovali, pobegnili mrazu in zimi …
»Na pot smo se odpravili 13. januarja, domov pa se vrnili 15. februarja. Prevozili smo 95-odstotkov poti, ki smo jo načrtovali, brez večjih težav, brez poškodb in okvar. Imeli smo tudi srečo z vremenom, le en dan deževja, ki pa smo ga tudi izkoristili za počitek, obisk živalskega vrta in drugih znamenitosti, ki jih v nasprotnem ne bi videli,« sta povedala brata in razlagala naprej: »Prvi dan smo prevzeli motorje, odprli račun in položili denar, dobili njihovo kartico, s katero smo plačevali na poti, nato pa se z motorji polno natovorjeni odpravili po začrtani poti.«

Časa za počitek pa na takšnem potovanju ni …
»Avstralijo smo zajemali s polno žlico. Vstajali skupaj s soncem, potovali do poznega popoldneva, ko je bilo potrebno pričeti razmišljati, kje bomo prespali. Dnevno smo v povprečju prevozili petsto kilometrov. Rekord je bil 900 kilometrov na dan,« je povedal Branko.

Puščava, vročina, ravne ceste, kenguruji …
»Potovanje smo pričeli v največjem mestu na zahodu Avstralije- Perth, nato smo se peljali ob zahodni obali do Shark Baya, kjer smo si ogledali rezervat delfinov. Divji delfini so popolnoma udomačeni in plavajo med ljudmi. Zanima izkušnja,« pove Urša, Miro pa doda: »Pot nas je nato peljala proti severu, v notranjost celine, na nenaseljena področja, v narodni park Karijini, kjer je polno kanjonov. Pot do narodnega parka pa je vodila mimo nešteto rudnikov (zlata, srebra in drugih dragocenih surovin).«

Kaj pa pravi utrip Avstralije? Ste ga doživeli?
»O, ja! Povsem po naključju smo doživeli tudi tisti pravi utrip Avstralije, njenih prebivalcev. Bili smo v gostilni, ki je bila sprva prazna. Po 12 urah dela pa so na površje prišli rudarji, zasedli gostilno, naročili pivo. Kar nekaj časa je bila gostilna nabito polna, a tako hitro kot se je napolnila, se je tudi spraznila,« je pripovedoval Miro.

»A naša pot se je hitro nadaljevala, nismo imeli veliko časa, držati smo se morali načrta. Nadaljevali smo po najdaljši ravni cesti, dolgi 90 milj (146 kilometrov), do Velikega avstralskega zaliva. Nato smo se odpravili v notranjost Avstralije, ena glavnih točk našega potovanja je bila namreč obisk svete gore Uluru. Samo zaradi nje smo naredili dodatnih 2400 kilometrov po isti poti tja in nazaj. A se je splačalo,« pripovedujeta brata Pečelin.

»V želji videti Aborigine. A tam jih ni bilo. Na svoji poti smo jih nekaj sicer srečali, a prvotni prebivalci Avstralije nimajo več zaupanja v ljudi. Ne marajo turistov, ne marajo belcev,« pojasnjuje Urška, ki je imela željo, da bi se z njimi slikala.

Sveto goro ste videli. Kaj pa Aborigine?
»Šest dni smo namenili potovanju do svete gore in nazaj. Sredi ničesar se vzpenja mogočna skala. Bahavo nastopa v vsej svoji lepoti in se z vremenskimi spremembami pokriva s čudovitimi barvami. Ničesar ni, le gora Uluru. Prvo turistično mestece, kjer smo tudi prespali, je 20 kilometrov stran. A ni nam žal. Videti to goro na lastne oči je zares nekaj neprecenljivega,« je povedala Urša.

»Na goro se nismo povzpeli, zaradi spoštovanja do Aboriginske dediščine in pa ker je zaradi vročine prepovedano. Tudi Aboriginov ni bilo. Skrivajo se pred turisti, ne marajo jih. Ostali prebivalci Avstralije pa ne marajo njih. Aborigini ne smejo piti alkohola, ker povzročajo potem nemire. Tudi turisti potrebujejo potrdila da so gostje kampa ali hotela, če hočejo v restavraciji spiti pivo,« je pojasnil Miro.

Življenje pod zemljo, sliši se zanimivo ...
»Navdušeni smo bili nad rudarskim mestom Coober Pedy, kjer večinoma živijo pod zemljo. Zaradi silne vročine nad zemljo ni stanovanj. Spanje v hotelu pod zemljo je zares nekaj posebnega,« je potrdila Urša.

»S tem pa smo zaključili tudi prvi del potovanja in se odpeljali na bolj obljudeni del. Od Adelaide do Sydneya, kjer je popolnoma drugačen svet. Veliko bolj nam je bil všeč prvi del poti, a tudi mesta v Avstraliji moraš doživeti,« je pojasnil Dušan. In so jih.

»Prepotovali smo 12500 kilometrov, sredi januarja smo se potili na 40 stopinjah in tudi več, ter pili vodo iz plastenke do šest evrov! Voda je dražja od bencina,« so prikimali.

»Doživeti utrip Avstralije na motorju, skrbeti le, kaj boš jedel in kje boš spal, užiti divjino na vsakem kotičku, raziskovati čudesa narave, vse to in še več. Ne da se opisati z besedami, to je potrebno enostavno doživeti,« se strinjajo vsi štirje.
Morda te zanima tudi:

Energijski labirint: Prvi v Sloveniji in na svetu

»Tak je bil ukaz višje sile,« pravi Urban Posedi, ki je...

Misel za 25. november

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Kako imeti sebe rad?

Neštetokrat sem že slišala ali prebrala, da mora človek...

Zlati košarkarji se vračajo na parket

Po dobrih dveh mesecih, ko so slovenski košarkarji poko...

5 dejavnikov, ki najbolj ogrožajo vaše zdravje

Ali ste vedeli, da nekatere navade lahko celo bolj ogro...

Industrija sladkorja v središču škandala: Dokaz, da je prikrila resnico

Industrija sladkorja je preprečila objavo raziskave, ki...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.