E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

Barbara Bizovičar: "Moje življenje v Afriki."

Z Barbaro Bizovičar sva se spoznali kar preko elektronske pošte. Sicer je tak »stisk roke« hladen, ampak, v Gano pa res nisem mogla. In čeprav živi tako daleč, mnogim izmed nas znani deželi le po fotografijah in dokumentarcih, bi jo bilo škoda spregledati. In imela sem prav, toliko pozitivnega sije iz njenega pisanja, da se človek kar malo zamisli in zaželi, da bi tudi sam večkrat, tako kot se je odločila Barbara, živel svoje sanje.
"Nikoli mi ni dolgčas, premalo časa imam, da bi naredila vse, kar si želim!" (foto: osebni arhiv)
"Nikoli mi ni dolgčas, premalo časa imam, da bi naredila vse, kar si želim!" (foto: osebni arhiv)
Nazaj Naprej
"Nikoli mi ni dolgčas, premalo časa imam, da bi naredila vse, kar si želim!" (foto: osebni arhiv) "Odločila sem se, da bom svoje sanje živela!" (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Seveda se lahko dogovorimo za sodelovanje, tudi ambasadorka portala Moja leta sem lahko, toda zavedati se morate, da živim v Afriki, včasih kaka pošta ne pride do mene, včasih ni elektrike,« mi je napisala Barbara. In res sva že pri najinem prvem dopisovanju imeli težave, komaj sem čakala njene odgovore, po nekaj poskusih so le priromali do mene.

In pred vami so njeni sončni odgovori, dragi bralci, naj se nekaj njene močne energije dotakne tudi vas …

Ko ste prvič potovali v Afriko, v Gano, najbrž niste niti pomislili, da bo postala vaš dom? Ali pač?
V Gano sem se odpravila tako rekoč pod prisilo otrok. Hči Špela je že bila v Gani, zbirala je podatke za svojo diplomsko nalogo. Ko se je vrnila in naredila diplomo, se je odločila, da ponovno obišče Afriko. Povabila me je zraven, a nisem bila najbolj navdušena.
Nisem bila popotnik, moje poti so se zaključile v Trstu, Celovcu – vsi vemo, po kaj smo hodili tja. In tako so me morali kar prepričevati, naj grem malo čez planke pogledat. Da pa bi ostala v Afriki, ne, tega niti v sanjah ne bi mislila!

Kot pravite, ste se na hitro odločili ostati. Vam je bilo hudo zapustiti družino, otroke in vnuke, prijatelje?
Potem, ko sem na to turistično potovanje odšla skupaj s hčerko, se je vse odvijalo zelo hitro. Dežela mi je postala všeč in nisem dosti razmišljala. Pritegnile so me peščene plaže, prijazni ljudje, palme in toplo morje. Zaželela sem si tukaj živeti svoje sanje in ko mi je sin podaril košček zemlje, so sanje postale resničnost.

Res je, težko mi je bilo pri srcu, zapuščala sem otroke, vnuke, prijatelje in najbrž ne bi zdržala, če ne bi obstajal internet, telefon, kamere, skype.
Na vezi smo vsak dan, občasno pridem domov ali pa me obiščejo oni. Naši odnosi se zaradi tega niso spremenili.

Vaš svet je drugačen od našega. Kakšne razlike občutite vi?
Čutim veliko razliko glede ljudi. Prijazni so, odprti, pripravljeni pomagati. Njihovo obnašanje se ne more primerjati z našim.
Tudi potrebe ljudi so tukaj povsem drugačne. Srečni so že, če imajo dovolj hrane, zadovoljni so s tem, kar imajo. Res pa je, da se tudi tukaj ljudje počasi spreminjajo.
Še danes mi nekako ni razumljivo njihovo sprejemanje časa. Zanje čas enostavno ni pomemben! Oni so njihov gospodar, če ne bodo nekaj naredili danes, je jutri nov dan.
Prilagoditi sem se morala njihovemu načinu življenja in razmišljanja.

Najbrž pa ni vse rožnato. Kaj vas v Afriki najbolj moti? Ste kdaj razmišljali, da bi se v Slovenijo vrnili?
O povratku domov za stalno nisem nikoli resno razmišljala. Verjetno tudi zato, ker nisem podrla vseh mostov za sabo in bi se brez težav lahko vrnila. Družina bi me bila vesela.
Me je pa resno stisnilo, ko sem se iz Slovenije vračala v Gano, ko se je rodila moja najmlajša vnukinja in ko sem pomislila, da bo naslednjič, ko pridem že hodila, mi je bilo pa zares hudo.

Ne, ni vse rožnato. Motijo me slabe ceste, motijo me plastične vrečke in smeti, ki so vsepovsod. Stvari se počasi spreminjajo na bolje.
Najbolj pa mi para živce birokracija, saj moraš za vsako stvar na urade po večkrat, pa še ni urejeno tako, kot bi moralo biti. Prisotno je ogromno korupcije in skoraj ne dobiš papirja, brez da ne bi koga malo »podmazal«. Znajo pa vse to pokazati s takšnim šarmom, prijaznostjo in nasmehom, da se na koncu sploh ne moreš jeziti.

Kaj je Barbarina vasica?
Barbarina vasica je uresničenje mojih sanj o življenju v zrelih letih. In leta so bila res zrela, prezrela, saj sem jih imela skoraj 56, ko sem se odločila za to potezo.
Ko sem imela tu svojo parcelo, sem najprej razmišljala o majhni hiški, nekakšnemu oddaljenemu vikendu. Ob vrnitvi v Gano pa me je med grmovjem na moji parceli pričakal nasad paradižnika. Jasno mi je bilo, da domačinom ne morem uničiti hrane in sklenila sem, da počakam, da svoj pridelek poberejo. V tem času sem potovala okrog in ob opazovanju tradicionalnih bivališč so se mi porajale ideje. Lepo je kak mesec ležati na obali s knjigo v roki, toda ugotovila sem, da brez aktivnosti ne bo šlo.
Odločila sem se, da postavim dve, tri okrogle afriške hišice, morda pa me kdo obišče … treba je bilo seveda pomisliti tudi na to, da bodo obiskovalci, turisti želeli tudi kaj pojesti, popiti in vasica je zrasla.
Danes je, vsaj upam, prijeten prostor za oddih popotnikov, ki ne pričakujejo hotela s petimi zvezdicami, pa vendar imajo na razpolago vse, kar potrebujejo. Trudim se, da bi se imeli lepo.

Kako v Afriki sprejemajo starejše? Kako se generacije razumejo med sabo?
Tukaj so značilne razširjene družine. In v takih družinah so si dolžni pomagati med sabo. Še posebno je pomembna skrb za starejše. otroci morajo preživljati svoje starše, pa tudi ostale člane družine. Vsa družina pričakuje od nekoga, ki si je našel delo, da jih bo podpiral, ne glede na njegove želje. Če kdo izmed članov družine dela v Evropi in Ameriki, pa so potrebe ostalih družinskih članov toliko zahtevnejše. In zato imajo tisti, ki služijo večkrat zelo velike težave, ker ne morejo izpolniti vseh želja družine.
V družini se starejše zelo spoštuje, upošteva se njihov nasvet, mlajši jih prosijo za dovoljenje, preden naredijo določeno stvar.

Kaj bi vi svetovali starejšemu, nekomu, ki ga starost skrbi, ki ne najde dovolj energije, da bi užival svoje življenje?
Težko je svetovati nekomu, ki je trdno prepričan, da po 60 letu zanj ni več življenja, da je pač v čakalnici za zadnjo pot.
Ljudje smo, seveda, v poznih letih bolj podvrženi raznim zdravstvenim težavam, ampak, nekateri pa prav iščejo bolezenske znake pri sebi. In tudi, če zbolijo, se nekateri kar vdajo, češ, saj mi ni več pomoči.
Sama sem bila na pragu smrti, obsojena na voziček in hiranje. Vendar sem se po skoraj dveh mesecih kome pobrala, ob pomoči družine in zdravnikov, seveda. Našla sem toliko moči, da sem ponovno shodila in se vrnila v Afriko.

Moj nasvet je: Ne dajmo se, vedno je še nekaj pred nami!

Druga težava, ki jo starejši redno omenjajo, je pomanjkanje denarja, češ, saj si ne morem nič privoščiti, saj nimam denarja.
Za sprehod ob reki ne potrebujete denarja, za obisk knjižnice tudi ne veliko, za klepet s prijatelji tudi ne. Obstajajo razna združenja, ki ne stanejo nič. Če smo pri močeh, pomagajmo sosedi, ki jo je zagrabil išjas, skuhajmo ji kavico, pojdimo namesto nje v trgovino … morda bo jutri ona pomagala nam.

In še nekaj je, kar nas teži. Otroci odrastejo in odidejo, imajo svoje družine, svoje življenje. Mi pa jim to skoraj zamerimo. Pričakujemo, da bo sin prišel popoldan k nam, po otroke naj gre žena in podobno. Če bomo lepo sprejeli njihove družine, gojili lepe, globoke stike z njimi, nas bodo tudi njihove družine sprejele. Ampak, pustimo jim živeti po svoje. Imejmo jih radi, povejmo jim to. Saj nas imajo tudi oni in pomagali nam bodo, če bomo pomoč potrebovali, ne smemo pa biti egoisti!

Zavedati se moramo, da je starost lahko lepa. Če le ne premišljujemo o tem, koliko je imamo še pred sabo. Imeti je potrebno cilje, se truditi, da jih uresničimo!

Ste zelo pozitivna oseba. Občutek imam, da radi pomagate, ste vedno v akciji, ste aktivni. Je tudi to recept za zdravo starost?
Ves čas imam pred sabo cilje. Razmišljam o tem, kaj bom naredila jutri in morda naslednje leto. Vedno pa je pred menoj še kakšen večji, dolgoročnejši cilj, ki se morda zdi utopičen, ampak nikoli ne odstopam od teh sanjskih ciljev. Počasi korakam proti njim.

Trudim se pomagati ljudem, tako svojim bližnjim, kot tudi tem, s katerimi trenutno živim. Gotovo je del moje pomoči tudi zaposlitev ali občasno delo, ki ga dajem domačinom.
S pomočjo nekaterim gostom pomagam otrokom iz Langme, da lahko sploh hodijo v šolo.

Sicer pa je meni pomembno, da sem ves čas aktivna, da mi ni nikoli dolgčas. Pa saj ni pomembno samo delo! Pomemben del mojega dneva so nebeška jutra ob kavi, prebujanje narave in sončni vzhod. Pa knjige! Teh imam vedno premalo. Sprehod ob morju, plavanje. Obisk nekaterih koncertov v Akri in ne nazadnje tudi reage night in ples.
Nikoli mi ni dolgčas, premalo časa imam, da bi naredila vse, kar si želim.

Ste radovedni? Se nenehno učite? Mislite, da je vseživljenjsko učenje pomembno?
Gotovo se strinjam z rekom, da se človek uči vse življenje. Toliko stvari, ki jih v življenju še slišala nisem, sem se naučila v Afriki. In prav vsak dan se naučim še kaj novega.
Saj najbrž ni recepta za zdravo starost. Mogoče se preveč obremenjujejo s pojmom starosti. Vsak naj naredi zase to, kar si želi. In uresničuje naj tudi želje drugih, tudi to prinaša srečo.

Kdo je star? Tisti, ki ima 70 let in je poln idej ali tisti, ki jih ima 30 in ne ve, kaj bi v življenju počel?
Ne, mi nismo stari!
Morda te zanima tudi:

Najbolj čarobni kraji na svetu

Ko si boste ogledali fotografije neverjetnih, skoraj pr...

Astro znaki: Kaj je res in kaj ne?

Vsako nebesno znamenje ima določene karakteristike, zna...

Ali veste, kaj v resnici pomeni, če na tleh najdete kovanec?

Ste tudi vi opazili, da večkrat na tleh najdete kovanec...

Pazite se: To je najbolj zahrbtno astro znamenje!

Nikoli ne veste, kaj lahko od njega pričakujete. Je ze...

Te astro znake čakajo veliki izzivi!

Nekatera nebesna znamenja se trenutno nahajajo pred zel...

3 astro znaki, ki jih čaka kup denarja!

Če ste tudi vi rojeni v enemu od teh treh nebesnih znam...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.